Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Tolmin (26)

1.      tolmínec  -nca m (ȋ) 1. nekdaj žepni nož z ukrivljenim rezilom, kovan na Tolminskem: rezati s tolmincem 2. agr. krompir domače sorte z belkastim mesom: tolminec je dobro obrodil ♪
2.      tolmínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Tolmin: tolminski hribi / tolminska knjižnica ♦ gastr. tolminski sir trdi sir pikantnega okusa z redkimi luknjami; zgod. tolminski punt kmečki upor leta 1713, ki se je s Tolminskega razširil na sosednje pokrajine ♪
3.      bandêro  -a s (é) cerkvena zastava na prečnem drogu z verskimi simboli: bandera vihrajo; fantje so nosili rdeče farno bandero; procesija z banderi // star. zastava: bandero tolminskega grofa ● ekspr. ta razred nosi bandero v enojkah ima največ enojk med vsemi razredi ♪
4.      berlín  -a m (ȋ) nar., nekdaj občinski zapor: Preden boš kaj zinil, boš že sam smradil tolminski berlin! (I. Pregelj) ♪
5.      čŕča  -e ž (ŕ) nar. s travo porasel izkrčen svet: Bilo je lice, kamor se je bila vtelesila beda, jeza, bridkost devetih rodov, žalostna prošlost tolminskih sotesk, grap, črč in lazov (I. Pregelj) ♪
6.      galjótski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na galjote: galjotsko delo / v samosvoj rod so se sčasoma pomešali galjotski ostanki iz krdel tolminskega grofa ♪
7.      gastaldíja  -e ž (ȋ) zgod. upravna enota zemljiške posesti v oglejskem patriarhatu: tolminska gastaldija ♪
8.      jarníca  -e ž (í) nar. tolminsko (posušena) trava prve košnje; seno: sušiti jarnico ♪
9.      kalónce  prisl. (ọ̑) nar. tolminsko, navadno pri prenašanju človeka na hrbtu ali na plečih; štuporamo: nesti otroka kalonce ♪
10.      lírik  -a m (í) kdor piše lirska dela, navadno lirske pesmi: liriki in epiki / Pregelj je lirik Tolminske ♦ lit. ljubezenski, refleksivni lirik ♪
11.      obrásnik  -a m (ȃ) nar. tolminsko brazgotina: ostal mu je globok obrasnik ♪
12.      obrísnica  -e ž (ȋ) nar. tolminsko krpa, cunja: z obrisnico je čistila okna ♪
13.      odrítek  -tka m (ȋ) 1. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik: obdelati odritek 2. nar. tolminsko kdor je kje nezaželen, odveč: če je hotel tudi on kaj reči, so ga zmerjali z odritkom / kot nagovor kaj pa delaš tukaj, odritek ♪
14.      omráznica  -e ž (ȃ) nar. tolminsko drobna, majhna snežinka: naletavale so omraznice ♪
15.      poléči  -léžem dov., polézi polézite; polégel polêgla; nam. poléč in polèč (ẹ́ ẹ̑) 1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli; polegli so in zaspali // drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku 2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi 3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi; megla se je polegla po dolini 4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule 5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila ● pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči leči poléči se 1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo 2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel ● posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven polégel -êgla -o: polegle strasti so se spet budile poléžen -a -o: kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo ♪
16.      pomračník  -a m (í) nar. tolminsko netopir: po votlini so letali pomračniki ♪
17.      prežênek  -nka m (ȇ) nar. tolminsko prerekanje, pričkanje: iz preženka je nastal prepir; preženek med pivci ♪
18.      róvtarski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na rovtarje ali rovte: rovtarska in dolinska dekleta / imeti rovtarske navade 2. nanašajoč se na pokrajino med Škofjo Loko, Logatcem in Tolminom: raztreseni rovtarski kraji / rovtarska narečna skupina ♪
19.      sìr  síra m (ȉ í) živilski izdelek, ki se dobi z izločitvijo trdne snovi iz mleka in odstranitvijo odvečne vode: jesti, rezati sir; kolobar, košček sira / sir je dozorel; delati sir / bohinjski sir ementalski sir, izdelan v Bohinju; francoski siri; kozji, ovčji sir; mazavi sir ali sir za mazanje; topljeni sir; sir s plesnijo z žlahtno plesnijo na površini ali v notranjosti ◊ agr. mastni, polmastni, pusti sir; mehki, poltrdi, trdi sir; gastr. ementalski sir trdi sir v obliki hlebca z večjimi luknjami v testu; mesni sir mesni izdelek iz drobno sesekljanega mesa ali drobovine, podoben siru; sadni sir trdna, siru podobna snov iz razkuhanega, skozi gosto sito pretlačenega sadja; tolminski sir trdi sir pikantnega okusa z redkimi luknjami; gavda (sir) trdi sir v obliki hlebca s tanko svetlo rumeno skorjo ♪
20.      skrótina  -e ž (ọ́) nar. tolminsko zelo razčlenjena skalna gmota: pot je držala mimo skrotine; skrotina na grebenu ♪
21.      svobodnják  -a m (á) 1. zgod., v fevdalizmu osebno svoboden človek: podložniki in svobodnjaki / tolminski svobodnjaki / kmet svobodnjak 2. knjiž. kdor je rad svoboden, neodvisen: bil je velik veseljak in svobodnjak; pren., pesn. oblaki svobodnjaki 3. knjiž. svobodomislec: on je prevelik svobodnjak, da bi kaj takega trdil // v nekaterih državah liberalec: volilna zmaga svobodnjakov ♪
22.      ščúrkov  -a -o prid. (ú) etn., v zvezi ščurkov skedenj pastirska igrača v obliki hišice iz leskovih paličic, znana na Tolminskem ♪
23.      upórnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost upornega človeka: krepiti, knjiž. brzdati, ekspr. zlomiti upornost koga; otrokova upornost / knjiž. pojavi upornosti na Tolminskem kmečkih uporov 2. publ. nepopustljivost, vztrajnost: upornost in doslednost pri delu 3. elektr., navadno v zvezi električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električno upornost bakra; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka, kapacitivna upornost ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka; ohmska upornost zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto ♪
24.      usmájati  -am nedov. (á) nar. tolminsko potikati se, potepati se: usmajati po svetu; kje si usmajal vse dopoldne ♪
25.      vrát  -ú in -a m, mn. vratóvi (ȃ) 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe // ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat // zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik // sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu 2. ožji del kake priprave, predmeta a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure ● ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro ◊ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; muz. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage ♪

1 26