Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (976-1.000)

976.      deseterostòp  -ópa m (ȍ ọ̄) vrsta iz desetih vštric stoječih ali korakajočih oseb: odred je korakal mimo v dolgih deseterostopih ♪
977.      desetórica  -e ž (ọ̑) skupina desetih oseb: za turnir so izbrali najboljšo desetorico // knjiž. skupina desetih enot: na razstavo je poslal desetorico najboljših del / od vsega je razumel komaj desetorico stavkov približno deset ♪
978.      deséttónski  -a -o prid. (ẹ̑-ọ̑) težek deset ton: žerjav z lahkoto prestavlja desettonske železne grede // ki ima nosilnost deset ton: desettonski tovornjak ♪
979.      deskríptor  -ja m (ȋ) biblio. značilna beseda, ki označuje vsebino kakega dela, članka in omogoča iskanje želene informacije: iskati podatke s pomočjo deskriptorjev; seznam, slovar deskriptorjev ♪
980.      despotovína  -e ž (í) v starem in srednjem veku država, ki ji vlada despot: despotovine in cesarstva ♦ zgod. srbska država v letih od 1402 do 1459 ♪
981.      destilátor  -ja m (ȃ) 1. naprava za destilacijo: destilarna ima nov destilator 2. destilater: destilator nafte ♪
982.      detéktor  -ja m (ẹ́) teh. 1. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: vojaki so z detektorji iskali mine; napake v kovinskih izdelkih odkrivajo s posebnimi detektorji; natančni detektorji odkrijejo zelo majhne količine plina v zraku; ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat; pren. človekovo oko je občutljiv detektor 2. elektr. preprost radijski sprejemnik s kristalom: sam je sestavil detektor / kristalni detektor / nataknil si je slušalke in poslušal detektor ◊ fiz. detektor priprava, ki se rabi za odkrivanje šibkih napetosti in tokov; psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice ♪
983.      detéktorski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na detektor: detektorski aparat, sprejemnik / organizirati detektorsko službo v armadi ♪
984.      detomòr  -ôra m (ȍ ó) jur. umor otroka, ki ga stori njegova mati ob rojstvu ali neposredno po njem: kaznovati detomor ♪
985.      detomorílka  -e [u̯k] ž (ȋ) mati, ki umori svojega otroka ob rojstvu ali neposredno po njem: detomorilko so obsodili na strogi zapor ♪
986.      detonácija  -e ž (á) pok pri eksploziji brizantnega razstreliva: zadonela je detonacija; oglušujoča, silovita, zamolkla detonacija; odmevi detonacij // eksplozija brizantnega razstreliva: detonacija je odnesla del zidu ♦ avt. eksplozivni vžig zmesi goriva in zraka v bencinskem motorju ♪
987.      detonacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na detonacijo: detonacijski dušilnik / detonacijski učinek; detonacijski val ♪
988.      detonátor  -ja m (ȃ) razstrelivo, s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja: občutljivost detonatorja // posodica s takim razstrelivom: pritrdil je detonator in prižgal zažigalno vrvico; odviti minam detonatorje ♪
989.      detonírati  -am dov. in nedov. (ȋ) eksplodirati ob zelo hitrem širjenju sežiga v eksplozivu: razstrelivo detonira / preh. detonirati dinamit povzročiti, da detonira ♪
990.      devetnájststo  in devétnajststo štev. neskl. (á; ẹ̑) navadno v letnicah izraža število ali številko tisoč devetsto [1900]: bilo je na jesen leta devetnajststo dvainštirideset ♪
991.      devetogúb  -a m (ȗ) zool. del želodca prežvekovalcev z visečimi gubami sluznice: prežvečena hrana pride v devetogub in siriščnik ♪
992.      devetórica  -e ž (ọ̑) skupina devetih oseb: za akcijo je izbral devetorico mož ♪
993.      devetovížnik  -a m (ȋ) star. drozg ♪
994.      devétsto  štev. neskl., stil. devétsto devétstotih (ẹ̑) izraža število ali številko devetsto [900]: sestanka se je udeležilo kakih devetsto ljudi / Tisoč ljudi je živelo kakor jaz in devetsto devetindevetdeset jih je bilo zadovoljnih (I. Cankar) ♪
995.      dezatomizácija  -e ž (á) neuvajanje atomskega orožja na kako ozemlje, področje: razpravljali so o dezatomizaciji in razorožitvenih problemih; dezatomizacija Afrike ♪
996.      dezinféktor  -ja m (ẹ́) 1. kdor opravlja dezinfekcijo, razkuževalec: tečaj za dezinfektorje 2. priprava za dezinfekcijo, razkuževalnik: instrumente so dali v dezinfektor ♪
997.      dezinféktorica  -e ž (ẹ́) ženska, ki opravlja dezinfekcijo, razkuževalka ♪
998.      dezinféktorski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dezinfektor 1: dezinfektorski tečaj / dezinfektorska obleka ♪
999.      dezinséktor  -ja m (ẹ́) kdor opravlja dezinsekcijo: kvalificiran dezinsektor ♪
1000.      dezintegrátor  -ja m (ȃ) teh. stroj, s katerim se večji kosi trdnih snovi delijo v manjše: dezintegrator za les, za rudo ♪

   851 876 901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076