Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (9.376-9.400)


  1.      idealístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idealiste ali idealizem: idealistično prizadevanje mladine; idealistično stališče / idealistični svetovni nazor; idealistični pogled na svet; idealistična filozofija ♦ filoz. idealistični monizem; idealistična estetika idealístično prisl.: misliti, ravnati idealistično ♪
  2.      idealízem  -zma m (ȋ) 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem ◊ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo ♪
  3.      idéja  -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje ∙ ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje ◊ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti ♪
  4.      idéjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na idejo: a) jasen idejni in oblikovni osnutek / idejna analiza dela; idejna vsebina literarnega dela / idejni problemi v kulturi / idejni interpretator teksta / idejni utemeljitelj ruskega realizma / spoznati njegovo idejno in estetsko izhodišče b) idejni boj, spor / določena idejna pozicija / idejna in aktualistična poezija / njegovemu delu se poznajo različni idejni vplivi / idejna usmerjenost pouka ideološka ◊ arhit. idejni načrt načrt, navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta idéjno prisl.: avtorja sta si idejno sorodna; idejno jasna kritika ♪
  5.      idéntičen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten, enak: gre za identične pojave, pojme; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem 2. isti: šlo je za identično osebo ◊ geom. identični tvorbi tvorbi, ki imata enako obliko in velikost; mat. identična enačba enačba brez neznanke ♪
  6.      idéntičnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost identičnega; istovetnost, enakost: identičnost pogledov na vsa važnejša vprašanja; identičnost pojmov / ugotoviti identičnost glavne osebe romana z avtorjem ♦ jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki ♪
  7.      identificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. imeti, šteti za identično; istovetiti, enačiti: identificirati privatne koristi in družbene interese / ekspr. med osvobodilnim bojem se je identificiral z okupatorji / identificiral se je s sklepi seje 2. jur. ugotavljati identičnost, identiteto: identificirati mrliča, truplo; pren. umetnino so identificirali ♪
  8.      identifikácija  -e ž (á) glagolnik od identificirati: identifikacija privatnih koristi in družbenih interesov; identifikacija igralca z osebo, ki jo predstavlja; povečal se je občutek identifikacije posameznika s skupnostjo / identifikacija ponesrečenca, storilca; sodeloval je pri identifikaciji trupel / identifikacija dokumentov ◊ elektr. postopek, s katerim (elektronski) računalnik ugotavlja znake na karticah glede na postavljeno nalogo, razpoznavanje ♪
  9.      identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost: dokazal je svojo identiteto; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico / sumljiva identiteta // knjiž. identičnost: identiteta med zavestjo in resnico ◊ filoz. dialektična identiteta ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi; nauk o identiteti identitetna filozofija; mat. identiteta identična enačba ♪
  10.      identitéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na identiteto: identitetni dokazi / identitetni znak ♦ filoz. identitetna filozofija filozofija, ki trdi, da so vsa nasprotja v bistvu identična; jur. identitetna priča priča, s katero se dožene identiteta ♪
  11.      ideográm  -a m (ȃ) arheol. grafično znamenje, ki navadno v obliki risbe ponazarja pojem kot celoto: pisava, sestavljena iz ideogramov / kitajski ideogrami; pren., ekspr. motiv slepcev postane slikarju ideogram človeškega iskanja ♪
  12.      ideológ  -a m (ọ̑) navadno s prilastkom predstavnik določene ideologije: ideolog socialne demokracije / ideolog delavskega gibanja / različni politični ideologi // knjiž. idejni utemeljitelj: ideolog kritičnega realizma 19. stoletja ♪
  13.      idíla  -e ž (ȋ) 1. lit. lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile; vaška idila; iron. hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili; preživljal je čudovito ljubezensko idilo ljubezen / idila kmečkega življenja idiličnost 3. navadno s prilastkom stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost: zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta idiličnost ◊ muz. manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče ♪
  14.      idiomórfen  -fna -o prid. (ọ̑) min. ki nastopa v svoji značilni obliki: idiomorfni kristali ♪
  15.      idiót  -a m (ọ̑) 1. med. najhujše duševno nerazvit človek: otrok je ostal idiot vse življenje 2. pog., slabš. omejen, neumen človek: bogve kateri idiot je to rekel; ta človek je čisto navaden idiot / kot psovka ali misliš, idiot, da se kdo meni zate ♪
  16.      idiotíja  -e ž (ȋ) med. najhujša stopnja duševne nerazvitosti: idiotija in imbecilnost ♪
  17.      idiotízem  -zma m (ȋ) 1. pog., slabš. omejeno, neumno dejanje ali ravnanje: to je popoln idiotizem / poklicni idiotizem 2. med. idiotija ♪
  18.      idiótstvo  -a s (ọ̑) knjiž. stanje idiotskega človeka: otrokovo idiotstvo se kaže na obrazu // pog., slabš. omejeno, neumno dejanje ali ravnanje: to je popolno idiotstvo ♪
  19.      igálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) bot. zimzelena grmičasta rastlina s poleglimi vejami in rumenkasto belimi dišečimi cveti; Blagajev volčin ♪
  20.      ígeln  -a -o [gǝl] prid. (ȋ) nanašajoč se na iglo: igelna konica, ost / igelno uho ♦ strojn. igelni oljnik oljnik, pri katerem se uravnava dotok olja z iglo ♪
  21.      ígelnica  -e [gǝl] ž (ȋ) tekst. del pletilnega stroja, v katerem so nameščene igle: premična, toga igelnica ♪
  22.      ígla  -e ž (ȋ) 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet a) za šivanje; šivanka: vbosti iglo v blago; prebosti z iglo; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla; lesena igla za šivanje mrež; igla za dreto, volno; igla za krpanje nogavic b) za pletenje; pletilka: nabirati petlje na iglo; plesti z debelimi, tankimi iglami; kovinske, lesene, plastične igle / pletilne igle c) za spenjanje in okras: klobuk si je pritrdila z iglo / biserna kravatna igla ∙ ekspr. biti, sedeti (kakor) na iglah biti zelo nestrpen, nemiren // tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave: gramofonska igla; igla pletilnega, šivalnega stroja / igla brzinomera kazalec / izžiganje tkiva z iglo 2. teh. kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave: zatakniti iglo v pesto kolesa; lesena, železna igla 3. nav. mn. zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen; iglica: borove igle 4. um., v zvezi suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo: ukvarjati se s suho iglo / tehnika suhe igle // odtis v tej tehniki: razstavil je več del, zlasti suhih igel ◊ avt. zaporna igla ki uravnava dotok goriva v uplinjač; fiz. magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; med. injekcijska igla votla igla, ki se pritrdi na brizgalko; min. igla tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve; obrt. igla za mreženje ki je na obeh koncih viličasto razcepljena; obrt., tisk. gravirna, risalna igla; kopirna igla; teh. igla ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju; voj. udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj; zool. (morska) igla zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone; vodna igla podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis ♪
  23.      íglast  -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima iglice, igle: iglasto drevo / iglasti gozdovi 2. podoben igli: iglasta oblika / ekspr. iglast dež ♦ strojn. iglasti ventil ventil, ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; teh. iglasta pila zelo majhna pila brez posebnega držaja ♪
  24.      íglavec  -vca m (ȋ) nav. mn. iglasto drevo: gozd, les iglavcev; listavci in iglavci ♪
  25.      ígličevka  -e ž (ȋ) vrtn. prst iz preperelih iglic: igličevka in listovka ♪

   9.251 9.276 9.301 9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451 9.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA