Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (6.101-6.125)


  1.      čŕtkati  -am nedov. (ŕ r̄) 1. delati s črtkami enakomerno prekinjeno črto: višine v trikotniku črtkaj // delati črtke: črtkati po papirju 2. označevati z vzporednimi črtkami: rudarska področja črtkajte poševno ◊ geogr. delati črtke, katerih zgoščenost označuje na zemljevidih vzpetine čŕtkan -a -o: črtkana črta; črtkana ploskev ♪
  2.      čŕvast  -a -o prid. (ȓ) 1. podoben črvu: črvast podaljšek slepega črevesa; črvasta oblika telesa 2. tak kot pri črvu: črvasto gibanje črev čŕvasto prisl.: črvasto se zvijati ♪
  3.      črvívec  -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec ◊ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika ♪
  4.      črvojéden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. razjeden od črvov; črviv: črvojeden štor; črvojedna skrinja 2. star. ničvreden, slab: črvojedna literatura ♪
  5.      črvojédinast  -a -o prid. (ẹ̄) poln črvojedine: črvojedinast stol ♪
  6.      čúčka  -e ž (ȗ) redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj) ♪
  7.      čúd  -i ž (ȗ) knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč ♪
  8.      čúda  prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čuda gosta trava; čuda malo prostora 2. izraža zelo veliko količino: po travnikih se je paslo čuda živali / nakradli so čuda; prim. začuda ♪
  9.      čudákar  -ja m (ȃ) ekspr. čudak: to ti je čudakar ♪
  10.      čúdenje  tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
  11.      čúdež  -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
  12.      čudíti se  in čúditi se -im se nedov. (ȋ ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji // čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti čudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim ♪
  13.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil ♪
  14.      čúdo  prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čudo lepi dnevi; čudo hitro je minilo 2. redko izraža zelo veliko količino; čuda: nabralo se je čudo ljudi; prim. začudo ♪
  15.      čúdočúden  -dna -o prid. (ȗ-ū ȗ-ȗ) zastar. zelo čuden, nenavaden: vse je bilo oblito s čudočudno svetlobo ♪
  16.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin ♪
  17.      čúfati  -am tudi čufáti -ám nedov. (ȗ; á ȃ) kljuvati: Ona .. zveže solato z vrvico in priveže vrvico k vratcem štedilnika, zato da jo kokoš lahko čufa (B. Pahor) ♪
  18.      čúga  -e ž (ū) bot., navadno v zvezi kanadska čuga parkovno iglasto drevo s kratkimi, ploščatimi iglicami in majhnimi storži, Tsuga canadensis ♪
  19.      čúj  -te medm. (ȗ) knjiž. izraža opozorilo: čuj, kako piha / vi, čujte, ali mi ne bi pomagali? čujte, to je sramota; prim. čuti1 ♪
  20.      čúkast  -a -o prid. (ū) ekspr. neprijazen, mrk: kje si staknil tega čukastega človeka; čuk čukasti / čukast pogled čúkasto prisl.: ne glej tako čukasto ♪
  21.      čúmnata  -e ž (ū) 1. nar. manjši stanovanjski prostor, zlasti v gorenjski kmečki hiši: spala je v temačni čumnati 2. ekspr. manjša, preprosta soba: atelje je imel v podstrešni čumnati ♪
  22.      čúpati  -am nedov. (ȗ) nar. puliti, trgati: Viktor je stal polopravljen pri velikem lesenem konju in mu čupal grivo iz repa (F. Finžgar) ♪
  23.      čústven  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija ♦ lit. čustvena lirika čústveno prisl.: govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis ♪
  24.      čústvo  -a s (ȗ) navadno s prilastkom duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem: obvladovati svoja čustva; gojiti materinska, prijateljska, sovražna čustva; obhajala so ga mešana čustva; pesem ga je navdala s plemenitim čustvom; verska čustva / ekspr., z oslabljenim pomenom: zajelo ga je čustvo groze; čustvo hvaležnosti, ljubezni / knjiž. novo čustvo ga je vsega napolnilo, prevzelo; rada se vdaja čustvom je zelo čustvena; recitirati s čustvom čustveno, doživeto ∙ ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; knjiž. razkril ji je svoja čustva ljubezen ♪
  25.      čút  -a m (ȗ) 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje ♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja ● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon ♪

   5.976 6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA