Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (476-500)

476.      tožílnik  -a m (ȋ) lingv. četrti sklon: postaviti samostalnik v tožilnik; značilnosti tožilnika pri samostalnikih moškega spola ♪
477.      tožílniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tožilnik: tožilniški predmet / tožilniška vezava ♪
478.      tožílstvo  -a s (ȋ) 1. jur. organ za pregon storilcev kaznivih dejanj: sedež tožilstva / javno tožilstvo samostojen državni organ za pregon storilcev kaznivih dejanj; vojaško tožilstvo organ za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti vojaških sodišč 2. poslopje tega organa: trg pred tožilstvom ♪
479.      tožítelj  -a m (ȋ) tožnik: ugovarjati tožitelju ♪
480.      tožíteljica  -e ž (ȋ) tožnica: vedla se je kot tožiteljica, ne kot obtoženka ♪
481.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
482.      tožljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki rad toži, zatoži: tožljiv sošolec; tožljiva ženska 2. knjiž. za katerega se lahko toži: tožljivi izrazi; tožljivo žaljenje koga 3. star. otožen, žalosten: zmeraj je sam, zmeraj tožljiv ● star. od zaspanosti tožljiv otrok cmerav ♪
483.      tožljívec  -vca m (ȋ) kdor rad toži, zatoži: bati se tožljivcev; ovaduhi in tožljivci ♪
484.      tožljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost tožljivega: tožljivost otrok / knjiž. tožljivost dejanja ♪
485.      tožníca  -e ž (í) 1. ženska, ki koga toži, obtožuje: braniti se pred tožnico 2. jur. ženska v sodnem postopku, ki koga toži: navesti ime tožnice; tožnica in toženka ♪
486.      tožník  -a m (í) 1. kdor koga toži, obtožuje: odgovarjati tožnikom; iz tožnika je postal obtoženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: tožnik izgubi tožbo; ime tožnika; tožnik in toženec ● brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ♪
487.      tožníkov  -a -o prid. (í) jur. nanašajoč se na tožnika: tožnikove besede / tožnikova pravica ♪
488.      tóžnost  -i ž (ọ́) star. otožnost, žalost: prevzela ga je tožnost ♪
489.      absolutórij  -a m (ọ́) 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino // potrdilo, spričevalo o tem ♪
490.      acetón  -a m (ọ̑) brezbarvna, vnetljiva, hlapljiva tekočina, ki topi smole in masti: odstraniti lak z nohtov z acetonom; raztopljen v acetonu; močen duh po acetonu / aceton v krvi pri diabetikih ♪
491.      acetónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na aceton: acetonska raztopina / acetonska astma astma zaradi vdihavanja hlapov acetona ♪
492.      a cónto  in a kónto [akonto] prisl. (ọ̑) ekon. na račun: plačati a conto ♪
493.      administrátor  -ja m (ȃ) 1. kdor upravlja; upravnik, upravitelj: administrator premoženja ♦ rel. apostolski administrator upravitelj apostolske administrature 2. nižji pisarniški uslužbenec: v pisarni sta potrebna še dva administratorja ♪
494.      administrátorka  -e ž (ȃ) nižja pisarniška uslužbenka: sprejmemo administratorko z znanjem strojepisja in korespondence; delovno mesto administratorke ♪
495.      administrátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na administratorje: administratorski posli ♪
496.      administrátorstvo  -a s (ȃ) upravništvo, upraviteljstvo: čas njegovega administratorstva je potekel ♪
497.      áerofotografíja  in aêrofotografíja -e ž (ȃ-ȋ; ȇ-ȋ) fotografiranje iz zraka: aerofotografija je odprla nove raziskovalne možnosti // fotografski posnetek iz zraka ♪
498.      áerofotogrametríja  in aêrofotogrametríja -e ž (ȃ-ȋ; ȇ-ȋ) geod. fotografiranje zemeljskega površja iz zraka in izdelovanje kart na osnovi tako dobljenih posnetkov: aerofotogrametrija gozdov // nauk o tem: razvoj aerofotogrametrije ♪
499.      agêntovski  in agéntovski -a -o prid. (é; ẹ́) agentski ♪
500.      agitátor  -ja m (ȃ) kdor agitira: agitatorji so nabirali glasove za volitve; politični, volilni agitator; bil je navdušen agitator za zadrugo ◊ teh. priprava za mešanje tekočin ali gostih snovi ♪

   351 376 401 426 451 476 501 526 551 576