Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (3.726-3.750)



  1.      trótovka  -e ž (ọ̑) čeb. matica ali vsaka od čebel, ki zalega neoplojena jajčeca: v brezmatičniku postanejo čebele trotovke / čebela, matica trotovka
  2.      trótovski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na trote: trotovska zalega / trotovska celica / sam sebi se je zdel odvečen, neuporaben, trotovski
  3.      trótovstvo  -a s (ọ̑) ekspr. življenje ne od lastnega dela, ampak na stroške drugega: obsojati trotovstvo in uživaško brezdelje
  4.      tŕstovec  -vca m () redko odrezano, odlomljeno steblo trsta; trst: opirati se na trstovec / naslanjač iz trstovca
  5.      tršátost  -i ž (á) lastnost, značilnost tršatega: tršatost postave / ekspr. tršatost kretenj nerodnost, okornost
  6.      trtoréja  -e ž (ẹ̑) zastar. vinogradništvo: ukvarjati se s trtorejo
  7.      trtovína  tuditovina -e ž (í; ŕ) knjiž. rožje: pobrati, sežgati trtovino
  8.      trústovski  -a -o prid. () nanašajoč se na trust: trustovska politika / ekspr. trustovski mogotci
  9.      túrbogenerátor  -ja m (-) strojn. generator električnega toka, ki ga žene toplotna turbina: okvara na turbogeneratorju
  10.      túrboreáktor  -ja m (-á) strojn. turbinski reaktivni motor: ladja z dvema turboreaktorjema
  11.      turístovski  -a -o prid. () nanašajoč se na turiste: vesela turistovska družba / star. turistovski kraj turistični kraj / turistovska koča planinska koča
  12.      tor  -ja m (ū) knjiž. varuh, skrbnik: postaviti mladoletniku tutorja; pren. tutor življenja
  13.      torski  -a -o prid. (ū) knjiž. varuški, skrbniški: tutorske dolžnosti
  14.      torstvo  -a s (ū) knjiž. varuštvo, skrbništvo: sprejeti tutorstvo / lastiti si tutorstvo nad kom; idejno, politično tutorstvo
  15.      ubítost  -i ž () stanje ubitega: ubitost živali / ekspr. duševna, telesna ubitost
  16.      učinkovítost  -i ž () lastnost, značilnost učinkovitega: izgubiti, meriti učinkovitost; preizkusiti učinkovitost zdravila / učinkovitost kazni; učinkovitost vzgoje / govorniška učinkovitost; zvočna učinkovitost skladbe / doseči največjo delovno učinkovitost
  17.      ugovek  -vka m (ọ̑) knjiž. 1. ugotovitev: zanimiv ugotovek 2. izvid: obdukcijski ugotovek
  18.      ugotovítev  -tve ž () 1. kar se ugotovi: pomembna, zanimiva ugotovitev; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti, ekspr. dokopati se do ugotovitve ugotoviti 2. glagolnik od ugotoviti: ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče ◊ jur. sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev; ugotovitev identitete; tožba za ugotovitev očetovstva
  19.      ugotovíti  -ím dov., ugovil ( í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv
  20.      ugotovítven  -a -o prid. () nanašajoč se na ugotovitev: ugotovitveni stavek ♦ jur. ugotovitveni postopek postopek, s katerim se ugotavlja določeno dejstvo ali okoliščine; ugotovitvena tožba tožba, s katero se zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine
  21.      ugotovljív  -a -o prid. ( í) ki se da ugotoviti: ugotovljivo dejstvo; izkustveno, statistično ugotovljiv
  22.      ugotovljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ugotovljivega: ugotovljivost vzrokov
  23.      uistosmerítev  -tve ž () glagolnik od uistosmeriti: uistosmeritev prizadevanj
  24.      uistosmériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti, da dobi, ima kaj isto smer, usmerjenost: uistosmeriti curke / uistosmeriti promet / uistosmeriti družbene tokove; idejno uistosmeriti // narediti, da ima kaka dejavnost isto, enotno vsebino, usmerjenost: uistosmeriti zunanjo in notranjo politiko uistosmérjen -a -o: uistosmerjen pouk
  25.      uistosmérjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od uistosmerjati: odklanjati uistosmerjanje v umetnosti; proces uistosmerjanja

   3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751 3.776 3.801 3.826  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA