Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (31.811-31.835)


  1.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  2.      žúlj  -a m (ū) mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti // kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje ● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom ◊ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus ♪
  3.      žúljast  -a -o prid. (ū) ki ima žulje: segel mu je v žuljasto dlan; od dela žuljaste roke ♪
  4.      žuljavína  -e ž (í) redko ožuljeno mesto (na koži): žuljavine na nogah, prstih ♪
  5.      župàn 1 -ána m (ȁ á) 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja predstojnik občine: dolžnosti in pravice župana; trg je imel dekana in župana / mestni, vaški župan 2. pog. predsednik skupščine občine, mesta: sestanek je vodil župan; izvoliti župana; imenovati koga za župana / celjski, ljubljanski župan; šišenski župan 3. v nekaterih državah predstojnik mestne uprave: celovški, nabrežinski, tržaški župan 4. v zvezi veliki župan od 1924 do 1929 predstojnik državne uprave v določeni oblasti: veliki župan mariborske oblasti ◊ zgod. predstojnik župe ali organ zemljiškega gospostva ♪
  6.      župàn 2 -ána m (ȁ á) v nekaterih slovanskih deželah, nekdaj plašču podobno moško vrhnje oblačilo s stoječim ovratnikom in z gubami na hrbtu: volnen, žametast župan ♪
  7.      županíja  -e ž (ȋ) 1. na Madžarskem v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: uprava županije / Železna županija // v ogrski monarhiji najvišja upravna enota; komitat: zastopniki županije 2. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja urad župana; županstvo: pred županijo se je zbrala skupina ljudi 3. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje; župa: županija krči gozd za pašnike ♪
  8.      župániti  -im nedov. (á ȃ) v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: župani več vasem ♪
  9.      župánja  -e ž (ā) 1. pog. predsednica skupščine občine, mesta: izvoliti županjo / mariborska županja 2. v nekaterih državah predstojnica mestne uprave: nekatera ameriška mesta imajo županje 3. star. županova žena: vplivna županja / mati županja ♪
  10.      županováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: več let je županoval; dobro županovati 2. pog. biti predsednik skupščine občine, mesta: v času, ko je on županoval, se je mesto zelo razvilo ♪
  11.      župánstvo  -a s (ȃ) v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja 1. urad župana: čakati na županstvu / občinsko županstvo 2. naslov, dejavnost županov: prevzeti županstvo ♪
  12.      župníja  -e ž (ȋ) najmanjša upravna enota katoliške cerkve: upravljati, ustanoviti župnijo; v dekaniji je več župnij; majhna, velika župnija; mestne župnije ♪
  13.      žúpnik 1 -a m (ȗ) predstojnik župnije: župnik mašuje, pridiga; obred je opravil domači župnik; župnik in kaplan / stolni župnik ♪
  14.      žúpski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na mesto Župa v Srbiji: župske ulice / župski vinogradi / župska vina ♪
  15.      žužélkar  -ja m (ẹ̑) knjiž. entomolog: žuželkar ureja svojo zbirko ♪
  16.      žužkoslóvec  -vca m (ọ̑) knjiž. entomolog: članki žužkoslovcev ♪
  17.      žužkoslóvje  -a s (ọ̑) knjiž. entomologija: zanimalo ga je žužkoslovje ♪
  18.      žúžlja  -e ž (ȗ) 1. ekspr. kdor (rad) vsebinsko prazno govori: veljal je za žužljo 2. nar. gorenjsko točilnica žganja: pije po vseh žužljah ♪
  19.      žužljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: v hlevu žužljajo brenclji // dajati tem glasovom podoben glas: vretena so žužljala / potok enolično žužlja 2. nerazločno govoriti: žužljal je nekaj nerazumljivega // vsebinsko prazno govoriti: na kratko povej, kar misliš, in ne žužljaj toliko ♪
  20.      žúžnja  -e ž (ū) ekspr. kdor nerazločno govori: to žužnjo je težko razumeti // kdor (rad) vsebinsko prazno govori: težko je poslušati to žužnjo ♪
  21.      žužnjálast  -a -o prid. (á) ekspr. ki nerazločno govori: žužnjalast starec / žužnjalasto govorjenje ♪
  22.      žužnjáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: na travniku žužnjajo žuželke // dajati tem glasovom podoben glas: kolovrat žužnja / voda v potoku žužnja 2. nerazločno govoriti: v sobi so žužnjali otroci // vsebinsko prazno govoriti: kar naprej je nekaj žužnjal / kaj žužnjaš, tiho bodi ♪
  23.      žvárast  -a -o prid. (á) pog. nekvaliteten zaradi veliko maščobe, mren, kit: žvarasta govedina; žvarasto meso ♪
  24.      žvéček  -čka m (ẹ̑) z žvečenjem zmehčan kos česa: izpljunil je tobačni žveček; žveček žvečilnega gumija ♪
  25.      žvéčen  -čna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žvečenje: žvečna sposobnost / redko žvečni tobak tobak za žvečenje ♦ anat. žvečne mišice žvečilne mišice ♪

   31.611 31.636 31.661 31.686 31.711 31.736 31.761 31.786 31.811 31.836  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA