Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (30.151-30.175)


  1.      zákon  -óna m (á ọ́) poljud. z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske, strok. zakonska zveza: obljubiti, ponuditi dekletu zakon; v zakonu je srečna; harmoničen, ekspr. ploden zakon; zakon iz koristoljubja, ljubezni; po dveh letih zakona sta se ločila / skleniti zakon poročiti se; dati komu hčer v zakon; stopiti v zakon poročiti se; star. vzel jo je v zakon poročil se je z njo / cerkveni, civilni zakon / prinesti v zakon lepo doto; v zakonu z drugim možem ni imela otrok; otroci iz prvega zakona; zunaj zakona je imel hčer ∙ divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ jur. dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; rel. zakrament svetega zakona; soc. parni zakon med enim moškim in eno žensko; skupinski zakon v katerem hkrati živi več moških in žensk ♪
  2.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  3.      zakoníčiti  -im dov. (í ȋ) redko dati čemu koničasto obliko: žival napne telo in ga zakoniči zakoníčiti se prodreti, zariti se v kaj s konico in tam ostati: igla se je zakoničila v kožo / četa se zakoniči v sovražnikove vrste zakoníčen -a -o: zakoničena steklena cevka ♪
  4.      zakonít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep; zakonito poslovanje / zakoniti rok; doseči kaj po zakoniti poti // z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik; zakonita posest // ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada 2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin; zakonita žena 3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden zakoníto prisl.: zakonito se pojavljati; zakonito ravnati ♪
  5.      zakonodájen  -jna -o prid. (á ā) nanašajoč se na zakonodajo: zakonodajni postopek / zakonodajna pristojnost / zakonodajna, izvršna in sodna oblast; zakonodajno telo ♪
  6.      zakonodáven  -vna -o prid. (á ā) star. zakonodajen: zakonodavna pristojnost / zakonodavni organ ● star. njegova beseda, volja zame ni zakonodavna ni zakon ♪
  7.      zakonolómstvo  -a s (ọ̑) knjiž. prešuštvo: obdolžiti koga zakonolomstva; tožba zaradi zakonolomstva ♪
  8.      zakónski  -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zakon, zakonsko zvezo: zakonsko obdobje / zakonski prepiri; zakonska sreča; zakonska zvestoba / knjiž. zakonski drug mož; zakonski stan, ekspr. jarem / zakonski otrok; zakonska žena // nanašajoč se na zakonce: zakonski par; zakonska skupnost / zakonska postelja postelja za dve osebi; zakonska spalnica ● ekspr. srečno sta zajadrala v zakonski pristan se poročila ◊ jur. zakonski zadržek zadržek, zaradi katerega se zakonska zveza ne sme ali ne more skleniti; zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske ♪
  9.      zakónski  tudi zákonski -a -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na zakon, predpis: zakonski osnutek, predlog; zakonsko besedilo / zakonski rok; zakonska zaščita / za to ni zakonske osnove / uredba z zakonsko močjo / zakonski zastopnik zastopnik, ki ga imenuje po zakonu pristojni organ zakónsko tudi zákonsko prisl.: zakonsko omejiti ♪
  10.      zakòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od zakopati: zakop poginule živine 2. nekdaj v zemljo izkopan in od vrha zasut prostor za zaščito vojakov pred sovražnikom: delati zakope; vhod v zakop; posadka v zakopu / napoditi nasprotnika v zakope zemljanke 3. vrtn. prostor, kamor se zakopljejo izkopane rastline, deli rastlin, da prezimijo, se ohranijo: dati čebulice tulipanov, sadike jablan v zakop ♪
  11.      zakopáti  -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah zakopáti se 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji ∙ ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  12.      zakopítati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. večkrat udariti s (konjskim) kopitom: konj vzdigne uhlje in zakopita; pren., ekspr. nasprotniki so zakopitali po njem 2. ekspr. udarjajoč s (konjskimi) kopiti iti, se premakniti: konji zakopitajo proti reki / jezdeci zakopitajo skozi vas ♪
  13.      zakoráčiti  -im dov. (á ȃ) 1. ekspr. iti, stopiti s širokimi, lenobnimi koraki: zakoračiti med žito, v morje; zakoračiti za sosedom / zakoračiti za nekaj metrov dalje // iti, stopiti sploh: hitro zakoračiti proti vasi ∙ ekspr. zakoračil je v štirideseto leto pred kratkim je bil star devetintrideset let 2. preh., knjiž. stopiti tako, da pride kdo ali kaj med noge: zakoračiti ležečega / zakoračiti konja zajahati // zaskočiti: pes zakorači psico ♪
  14.      zakorákati  -am dov. (ȃ) 1. začeti korakati: telovadci zakorakajo 2. ekspr. iti, stopiti: zakorakati v morje, po sobi ♪
  15.      zakošátiti se  -im se dov. (á ȃ) knjiž. košat, bujno razraščen se prikazati: na hribu se pred popotniki zakošatijo hrasti // košato, bujno se razrasti: čez leta so se drevesa zakošatila ♪
  16.      zakótek  -tka m (ọ̑) manjši, težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: priti iz zakotka skladišča; postaviti kovček v zakotek ob ognjišču, pri oknu // manjši, težje opazen, skriven prostor, kraj: po zakotkih skrivajoče se živali / roparji imajo svoje zakotke na robu puščave ♪
  17.      zakóten  -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑) 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec ◊ jur. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje ♪
  18.      zakótiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. zavzeti, zasesti: v ozki veži je skrinja zakotila pol prostora / potniki so popolnoma zakotili avtobus ♪
  19.      zakotíti  -ím dov., zakótil (ȋ í) pri živalih zaploditi: izbrani samci zakotijo številen zarod zakotíti se 1. redko razmnožiti se, namnožiti se: komarji so se zakotili; po gozdovih so se zakotili medvedi 2. ekspr. nastati, pojaviti se: zaradi nečistoče so se zakotile bolezni ♪
  20.      zakótje  -a s (ọ̑) težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: v hiši ni zakotja, ki ne bi bilo uporabljeno; zakotja dvorišča, mesta; zakotje ob ognjišču / vasica leži v tihem zakotju; zakotje doline, gozda // težje opazen, skriven prostor, kraj: vidra pobegne v svoje zakotje; skrivati se v votlih drevesih in podobnih zakotjih // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen kraj: novica se je razširila tudi v zakotja; naseliti se, živeti v zakotju ♪
  21.      zakótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost zakotnega: zakotnost kraja / ekspr. zakotnost krčme / ekspr. kraji so res odročni, toda prebivalci so prerasli svojo zakotnost ♪
  22.      zakòv  -óva m (ȍ ọ̄) teh. zveza česa s kovico, kovicami: ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto / dvoredni zakov s kovicami v dveh vrstah; prekriti pri katerem se kosa na robu prekrivata, skladovni zakov pri katerem sta kosa položena drug na drugega; zaplatni zakov z zaplato // mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami: za tekočino neprepusten zakov ♪
  23.      zakováti  -kújem dov., zakovál (á ú) 1. s kovanjem narediti a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata ♦ teh. zakovati kovico b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja ● ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka ∙ v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan ♪
  24.      zakóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zakov ali zakovanje: zakovno mesto ♦ teh. zakovno kladivo kladivo za zakovanje kovic; žel. zakovni obroč obroč, ki se zakuje ob kolesni obroč, da ta ne more zdrkniti ♪
  25.      zakovíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top zakovíčen -a -o: zakovičeni plošči ♪

   30.026 30.051 30.076 30.101 30.126 30.151 30.176 30.201 30.226 30.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA