Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (30.111-30.135)


  1.      zaklàd  -áda m (ȁ á) 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister ◊ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku ♪
  2.      zakláden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na zaklad: odpreti zakladno skrinjico ♦ arheol. zakladna najdba najdba več predmetov, namenoma shranjenih ali zakopanih na kakem kraju 2. v nekaterih državah nanašajoč se na upravljanje z javnim, državnim denarjem: zakladni minister / zakladni denar ♪
  3.      zakládnica  -e ž (ȃ) 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja // ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda ● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad ♪
  4.      zaklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. delati, da pride kaj za kaj drugega ali pod kaj drugega zaradi zavarovanja, zaščite: zaklanjati sadike z vejami / med pohodom so zaklanjali puške pod šotorska krila 2. star. ščititi, varovati: gore zaklanjajo deželo pred burjo / zaklanjati se s ščitom 3. star. zakrivati: vas se ne vidi, ker jo zaklanja gozd / s telesom zaklanjati luč zaklánjati se star. skrivati se: otroka sta se zaklanjala za materjo / zaklanjati se pri znancih ♪
  5.      zaklavzulírati  -am dov. (ȋ) knjiž. omejiti s klavzulo: zaklavzulirati pogodbo, postopek ♪
  6.      zaklécati  -am dov. (ẹ̄) večkrat nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: noge so mu zaklecale od strahu / pogosto ji zaklecajo kolena ♪
  7.      zakleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan // s takim dejanjem narediti a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil ♪
  8.      zaklénjenost  -i ž (ẹ́) stanje zaklenjenega: zaklenjenost vrat ● ekspr. njegova odljudnost in zaklenjenost vase zaprtost ♪
  9.      zaklépati  -am nedov. (ẹ̑) dajati mehanizem ključavnice v tak položaj a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan // s takim dejanjem delati a) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro c) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi č) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo ● knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči zaklépati se z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: kadar je sam doma, se zaklepa ♪
  10.      zaklepáti  -klépljem dov., zaklêplji zaklepljíte; zaklêpal (á ẹ́) ekspr. potolči, udariti: detel zakleplje po deblu ♦ lov. divji petelin zakleplje zapoje začetni del svojega speva ♪
  11.      zaklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. ekspr. spregovoriti živahno, sproščeno o nepomembnih stvareh: zaklepetala sta o šolskih letih; zaklepetati po francosko // živahno, sproščeno reči, povedati: nič ti nisem zamerila, je zaklepetala 2. dati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: štorklje so glasno zaklepetale // zašklepetati: udaril je po mizi, da je vse zaklepetalo / zaklepetati z zobmi / spet so zaklepetali kolovrati zadrdrali zaklepetáti se ekspr. 1. živahno, sproščeno govoreč o nepomembnih stvareh se zadržati kje predolgo: zaklepetati se pri znancu; zaklepetala se je s sošolkami / zaklepetati se do polnoči 2. zareči se, zagovoriti se: ne zaklepetaj se, to ti bo škodovalo ♪
  12.      zaklépnica  -e ž (ẹ̑) zool. 1. nav. mn. polži s podolgovato hišico, ki se zapira z apnenčasto ploščico, Clausiliidae: zaklepnice živijo v gozdovih 2. apnenčasta ploščica, s katero ti polži zapirajo svojo hišico ♪
  13.      zakléti  -kólnem [u̯n] dov., zakolníte tudi zakólnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo / preh., star. zaklel je svojega sina preklel / hudič, je zaklel ♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto zakléti se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila ● star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo zaklét -a -o 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti ♪
  14.      zaklíniti  -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod 2. zakoličiti: zakliniti zemljišče 3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp ◊ gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozda zaklíniti se prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati: železo se je zaklinilo med rebra / enota se je zaklinila v sovražno vojsko zaklínjen -a -o: zaklinjen hlod ∙ knjiž. zaklinjena planinska pot zavarovana s klini ♪
  15.      zaklínjanje  -a s (í) 1. glagolnik od zaklinjati: zaklinjanje soseda, naj pomaga / zaklinjanje zlih duhov / njegovo zaklinjanje nas ni prepričalo; po zaklinjanju vratarja ni nihče vstopil v stavbo 2. po ljudskem verovanju beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovarjati, peti zaklinjanja ♪
  16.      zaklínjati  -am nedov. (í) 1. star. zelo prositi, rotiti: z dvignjenimi rokami ga je zaklinjala; zaklinjal jo je, naj mu ne dela težav / na najino ljubezen, pri najini ljubezni ti zaklinjam, da mi pomagaš 2. po ljudskem verovanju izrekati besedo, besede, ki povzročajo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zaklinjati sonce, da ne sveti b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zaklinjati zle duhove, točo zaklínjati se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izražati svojo odločitev, sklep glede česa: vsi so se zaklinjali, da bodo pomagali / zaklinjati se na svojo čast / nisem bil tam, hudiča, se je zaklinjal ● star. zaklinjati se na evangelij prisegati zaklinjáje: prepričal jo je, zaklinjaje se na njuno prijateljstvo zaklinjajóč -a -e: zaklinjajoč se na svojo poštenost, jih je pregovoril ♪
  17.      zaklíti  -klíjem dov. (í) knjiž. 1. vzkaliti: žito zaklije 2. vzkliti: iz zemlje je zaklila nenavadna rastlina ♪
  18.      zakljubováti  -újem dov. (á ȗ) z dajalnikom namerno drugače narediti, kot se želi, zahteva: pogosto mu je zakljubovala ● knjiž., redko to pa ne, je zakljubovala kljubujoče rekla ♪
  19.      zakljúček  -čka m (ȗ) 1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek // kar zaključuje a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek oddaje; slavnostni zaključek prireditve, zborovanja / za zaključek povedati šalo b) kako celoto: živahen zaključek skladbe; tretje dejanje je višek in zaključek // del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila, razprave: napisati zaključek 2. glagolnik od zaključiti: s tem filozofom je smer doživela zaključek / po zaključku šolanja ni dobil službe / zaključek sezone / dati znak za zaključek tekmovanja konec 3. navadno s prilastkom končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem: iz povedanega sledi nekaj zaključkov; priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti / narediti, publ. potegniti zaključek / zaključki posvetovanja / logični, miselni zaključek ● zastar. zaključek o najemu pogodba ♪
  20.      zakljúčen  -čna -o prid. (ȗ) ki zaključuje kako celoto: zaključna oddaja ciklusa; zaključna pesem zbirke / zaključni pogovori; zaključna dela ◊ ekon. zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov; šol. zaključni izpit izpit ob koncu šolanja na srednji šoli; zaključna ocena ocena ob zaključku določene stopnje, določenega obdobja šolanja, ki velja za celotno stopnjo, celotno obdobje ♪
  21.      zaključeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da je kaj omejena, ločena celota: zaključevati ploskve s črtami / visoke omare zaključujejo prodajalno / robove zaključujejo čipke 2. delati, da postaja kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključevati sezname kandidatov 3. s prislovnim določilom delati, da se kaj kot celota končuje s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključevati ciklus z oddajo o slikarstvu / zaključevati govore z vzkliki 4. končevati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: zaključevati velika dela; zaključevati preiskavo, turnejo / zaključevati učno dobo; sezona lova se zaključuje / dov. s tem zaključujem sestanek // publ. končevati: delegacija zaključuje obisk; zaključevati priprave za združitev / zaključevati s tekmovanjem nehavati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem prihajati do končne sodbe, misli: iz spoznanja pomena materine nege zaključujejo, da je zaposlitev matere otroku v škodo ◊ šol. zaključevati ocene določati zaključne ocene zaključeváti se navadno s prislovnim določilom končevati se: dvorišče se zaključuje z zidom / turistična sezona se počasi zaključuje zaključujóč -a -e: zaključujoče se priprave na tekmovanje ♪
  22.      zakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je // publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti ● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati ◊ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta zakljúčen -a -o 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini ♪
  23.      zakljúkati  -am dov. (ȗ) 1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati: zakljukati ustrezna imena 2. knjiž. zatakniti, obesiti za kljuko: zakljukati ubito žival 3. knjiž. s kljuko zapreti: na notranji strani zakljukati ograjo ♪
  24.      zakljúvati  -am in -kljújem tudi zakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., zakljúval tudi zakljuvál (ú; á ú) 1. večkrat hitro, sunkovito seči s kljunom v kaj: kokoš zakljuje v zrnje // večkrat udariti, potolči s kljunom: v daljavi zakljuje žolna po deblu 2. brezoseb. povzročiti ostre, ponavljajoče se bolečine: v glavi mi je zakljuvalo 3. ekspr. povzročiti neugoden, ponavljajoč se duševni občutek: v duši mu je zakljuval dvom, nemir / brezoseb. nič mi ni rekla, je zakljuvalo v njem ♪
  25.      zaklobuštráti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. 1. (govorno, miselno) zamešati, pomešati: vse si zaklobuštrala 2. počasi, okorno iti, stopiti: ko je zaklobuštral v vežo, je prižgala luč ♪

   29.986 30.011 30.036 30.061 30.086 30.111 30.136 30.161 30.186 30.211  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA