Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (29.886-29.910)


  1.      zadéti  -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo // ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje // ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico // prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo / podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel ● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet ♪
  2.      zádeva  -e ž (ȃ) nar., v zvezi biti na zadevi biti v napoto, ovirati: Spomladi .. odidejo. Ne bodo nama na zadevi (M. Kranjec) ♪
  3.      zadéva  -e ž (ẹ̑) 1. kar je, se dogaja in je predmet določene obravnave, zlasti uradne: obravnavati, reševati, urejati zadevo / zadevo je prevzel znan advokat 2. nav. mn., s prilastkom kar je v zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in česar ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: odločati o družbenih, gospodarskih, javnih zadevah; družinske, zasebne zadeve; upravne zadeve / notranje, zunanje zadeve države; tekoče zadeve 3. stvar: zadeva poteka po predpisih; zadeva je nujna, resna, sumljiva / v marsikateri zadevi ga večina prekaša / zadeve se moraš čimprej lotiti / pisati o vsakdanjih zadevah / zaupne zadeve / tako ravnanje je tvegana zadeva / notranja ureditev je zadeva vsake države in njenega ljudstva ● ekspr. srčne zadeve ljubezenska čustva; neustalj. brzojaviti v zadevi predsednikovega obiska zaradi ♪
  4.      zadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut // ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave 2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo // leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil ♦ šport. žoge zadevajo koš 3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo 4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva 5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj // delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost 6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja // v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali ● ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale zadeváje: tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje zadevajóč -a -e: plesali so, zadevajoč ob stole in mize; gospodarstvo zadevajoča vprašanja ♪
  5.      zadéven  -vna -o prid. (ẹ́) 1. knjiž. ki se nanaša na določeno zadevo: pristransko razlagati zadevna dejstva 2. pisar. ki zadeva tisto, o čemer se govori, na kar se misli: navesti zadevne podatke / v zadevnih vprašanjih se obrnite na občino takih, teh / to ime se v zadevni literaturi pogosto omenja ustrezni ♪
  6.      zadíhati  -am dov. (í ȋ) 1. začeti dihati: udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal / po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal 2. vdihniti: z užitkom je zadihal morski zrak; nekajkrat je globoko zadihal / bolnik je od časa do časa slabotno zadihal dihnil; pren. zadihali so svobodo ∙ ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden 3. ekspr. zaživeti: po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali / pesn. v dolini je zadihala pomlad se je začela // začeti uspevati, shajati: zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali / v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala se začela polno razvijati 4. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: od severa je zadihal veter zadíhati se priti v stanje, ko se hitro, sunkovito diha, zlasti zaradi premagovanja napora: hiteč po stopnicah, se je zadihal; zadihati se pri teku / zadihati se od strahu zadíhan -a -o: zadihan tekač; ves zadihan je prišel na vrh ∙ redko šipe so zadihane orošene; prisl.: zadihano je odgovarjal ♪
  7.      zadihávati se  -am se nedov. (ȃ) redko hitro, sunkovito dihati: od razburjenja se je zadihaval ♪
  8.      zadímiti  -im dov. (ȋ ȋ) narediti, da je kje polno dima: kadilci so prostor zadimili zadímiti se knjiž. zakaditi se: ogenj se je ob nalivu zadimil / jed na mizici se je zadimila zadímljen -a -o 1. deležnik od zadimiti: zadimljen zrak; zadimljena soba 2. črn, umazan od dima; zakajen: zadimljen predor; zadimljeno steklo; prisl., v povedni rabi: v votlini je zaradi ognja zadimljeno ♪
  9.      zadímljenje  -a s (ȋ) glagolnik od zadimiti: zadimljenje prostora pri eksploziji ♪
  10.      zadíranje  -a s (ȋ) glagolnik od zadirati se: očetovo zadiranje ga je žalilo ♪
  11.      zadírek  -rka m (ȋ) knjiž. v kožo zadrt delec; trščica, iver: izvleči zadirek; zadirek v prstu, za nohtom ♪
  12.      zadírjati  -am dov. (ȋ) zdirjati: skočil je na voz in konj je zadirjal proti gozdu / ekspr. nemudoma je zadirjal v mesto odšel, šel ♪
  13.      zadišáti  -ím dov. (á í) 1. dati, povzročiti prijeten vonj: akacije so opojno zadišale; hrana je zadišala po vsem prostoru; brezoseb.: od stojnic s sadjem je vabljivo zadišalo; zadišalo je kot v cvetličarni // dati, povzročiti vonj sploh: iz kuhinje je zadišal dim 2. ekspr. dobiti, pokazati značilnosti česa: čas je zadišal po vojni; brezoseb. zadišalo je po snegu 3. ekspr., z dajalnikom vzbuditi željo, zamikati: tobak mu je zadišal 4. preh., zastar. zavohati, zaduhati: mačka je zadišala miš ♪
  14.      zadivjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ni se še zdanilo, ko je zadivjal strašen boj / zadivjala je taka nevihta, da se grom sploh ni pretrgal 2. v dejanju pokazati svojo jezo, togoto: zadivjal je, da se je slišalo po vsej hiši ● grmičevje je tako zadivjalo, da ga bo treba redčiti podivjalo ♪
  15.      zádnjeplasíran  -a -o prid. (ȃ-ȋ) publ. ki se uvrsti na zadnje mesto; zadnjeuvrščen: zadnjeplasirana tekmovalka ♪
  16.      zádnjeuvrščèn  -êna -o prid. (ȃ-ȅ ȃ-é) ki se uvrsti na zadnje mesto: zadnjeuvrščeno moštvo ♪
  17.      zádnji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige // ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo // ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec // za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala // ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto // ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto / premisliti do zadnje podrobnosti ● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ◊ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi ♪
  18.      zádnjica  -e ž (ȃ) 1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene; potegniti pulover čez zadnjico; sesti na celo zadnjico; suniti koga v zadnjico; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol 2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici 3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo ● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj ♪
  19.      zádnjič  prisl. (ȃ) 1. pri ponavljanju na zadnjem mestu: zdaj te zadnjič nadlegujemo; zadnjič te opozarjam; na ovinku se je še zadnjič ozrla po domu / vseeno mu je, tako in tako je zadnjič tu; ekspr. v tej gostilni sem prvič in zadnjič / elipt. predstava ob 20. uri. Zadnjič 2. izraža, da čemu časovno malo odmaknjenemu (v preteklost) ne sledi nič iste vrste: kar sva govorila zadnjič, se je že uresničilo; zadnjič, ko ni mogla spati, je premišljala o tem / od zadnjič je ostalo še nekaj; za tisto od zadnjič jih boš še dobil / elipt. zahvalim se ti za zadnjič 3. star. nazadnje: vse je pregledala in zadnjič našla, kar je iskala / zadnjič so ju videli včeraj ● ekspr. to vam povem prvič in zadnjič dokončno, nepreklicno; enkrat za vselej; ekspr. prvič in zadnjič ti rečem: denarja ne dam izraža odločno zavrnitev; ekspr. nehvaležni da so? Saj ne bi bili prvič, pa tudi zadnjič ne poudarja pogostnost dejanja ♪
  20.      zadobíti  -ím dov., zadóbil (ȋ í) star. dobiti: od brata je zadobil vse, kar je želel / grad je zadobil današnjo podobo pred tristo leti / zadobiti neomejeno oblast nad kom / težko je zadobiti popolno enotnost doseči; zadobil si je veliko premoženje pridobil zadobljèn -êna -o: zadobljene rane ♪
  21.      zadólbsti  -dólbem [u̯b] dov., zadólbite in zadolbíte (ọ́) knjiž. z dolbenjem narediti, izoblikovati; izdolbsti: zadolbsti napis zadólbsti se 1. zariti se: črv se zadolbe v les / krogla se je zadolbla v steno 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zadolbel se je v učenje zadólben -a -o: tako sta zadolbena v pogovor, da nič ne slišita ♪
  22.      zadolžênost  -i [u̯ž] ž (é) stanje zadolženega človeka: zadolženost kmetov / zadolženost gospodarstva / zadolženost se manjša, veča dolg, dolgovi ♪
  23.      zadolževáti se  -újem se [u̯ž] nedov. (á ȗ) postajati komu dolžen določeno vsoto denarja: hči se je zadolževala, oče pa je plačeval; zmeraj bolj se zadolževati zadolževáti 1. publ. delati, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: to nas zadolžuje, da skrbimo za dobro gospodarjenje / s sklepom zadolževati uredniški odbor, da odloča o teh vprašanjih pooblaščati 2. knjiž. s pozitivnimi dejanji delati, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: žrtve nas zadolžujejo ♪
  24.      zadolžítev  -tve [u̯ž] ž (ȋ) glagolnik od zadolžiti se: z zadolžitvijo rešiti podjetje / izogniti se davčnim zadolžitvam davčnim obveznostim; višina zadolžitve dolga, dolgov // publ. kar je kdo dolžen storiti, opraviti, navadno v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; naloga, dolžnost: dobiti, imeti, izvršiti zadolžitev; sprejeti funkcijo kot politično zadolžitev / nove zadolžitve odstavljenih vodilnih delavcev funkcije, službe ♪
  25.      zadolžíti se  -ím se [u̯ž] dov., zadólži se; zadólžil se (ȋ í) postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil; zadolžiti se za veliko vsoto; zadolžiti se pri prijatelju; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu, čez glavo se zadolžiti zelo ● zastar. s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh pregrešil zadolžíti 1. publ. narediti, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: odbor ga je zadolžil, da pripravi sklepe za prihodnjo sejo / zadolžiti koga za članke z zgodovinsko tematiko naložiti mu skrb; zadolžiti koga za izvršitev naloge naložiti komu nalogo // imenovati, zaposliti za opravljanje česa: na novo so zadolžili dve medicinski sestri; zadolžili so ga za organizatorja gibanja 2. knjiž. s pozitivnim dejanjem narediti, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: s svojo smrtjo je zadolžil soborce 3. zastar. zakriviti, zagrešiti: obžaloval je vse, kar je zadolžil 4. adm. narediti, da je kdo odgovoren za kaj: zadolžiti prejemnika za prevzeto blago ● zastar. zadolžiti posestvo zastaviti zadolžèn -êna -o: zadolžen gospodar; zadolžen je za izdelavo načrta; zadolženo posestvo ∙ publ. uradno je zadolžen za ministrovo varnost odgovoren; publ. zadolžen je za obrambna vprašanja pristojen za obravnavo obrambnih vprašanj ♪

   29.761 29.786 29.811 29.836 29.861 29.886 29.911 29.936 29.961 29.986  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA