Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (29.686-29.710)


  1.      vzklík  -a m (ȋ) glasno izgovorjena beseda, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: slišati vzklike; nerazumljivi, pridušeni vzkliki; vzkliki množice; vzkliki navdušenja, začudenja; vzkliki hura, hura / vzkliki domovini, svobodi ♪
  2.      vzklíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikati gesla; vzklikati hura, naprej; vzklikati od začudenja / manifestanti vzklikajo republiki; vzklikati proti nasilju / dov. čestitam vsem in vzklikam: naj živi svoboda vzklikajóč -a -e: odhajati, vzklikajoč od veselja; vzklikajoča množica ♪
  3.      vzklíkniti  -em dov. (í ȋ) glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne ♪
  4.      vzklíti  vzklíjem dov. (í) 1. pognati kal(i); vzkaliti: koruza je že vzklila / to seme hitro vzklije 2. s klitjem, rastoč priti, se pojaviti: iz zemlje so vzklile cvetlice, trava 3. knjiž. nastati, pojaviti se: na licih ji vzklije rdečica / v njem vzklije ljubezen / novo življenje vzklije; iz tega vzklije zlo / iz teme vzklije svetloba se pokaže, zasveti vzklíl -a -o: vzklilo seme ♪
  5.      vzkrátiti  -im dov., tudi vzkratíte; tudi vzkratíla (á ā) z dajalnikom povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: vzkratiti komu pravico / vzkratiti komu veselje // star. preprečiti: vzkratiti komu delo / vodo so jim vzkratili preprečili dostop do nje ♪
  6.      vzkríliti  -im dov. (í ȋ) s končinami narediti gib navzgor: štorklja je še nekajkrat vzkrilila in odletela; vzkriliti z rokami ♪
  7.      vzlèt  vzléta m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od vzleteti: vzlet jate; prvi vzlet mladičev / navpični vzlet helikopterja; vzlet in pristanek / dovoliti letalu vzlet; med vzletom so potniki pripeti 2. knjiž., ekspr. hiter dvig, odmik v višje področje življenja, mišljenja: pesniški, znanstveni vzlet; vzleti duha ♪
  8.      vzletávati  -am nedov. (ȃ) ločevati se od tal, podlage in začenjati leteti: iz panjev vzletavajo čebele; vrane vzletavajo z vej in spet sedajo nanje / helikopterji, letala vzletavajo in pristajajo; vzletavati pod določenim kotom / iz goreče grmade vzletavajo iskre vzletavajóč -a -e: vzletavajoč metulj ♪
  9.      vzléten  -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na vzlet: vzletno mesto / vzletna ploščad letalonosilke; vzletna steza urejen pas zemljišča za vzletanje letal / vzletna hitrost, moč ♪
  10.      vzletíšče  -a s (í) prostor za vzletanje: urediti vzletišče; letalo je pristalo zunaj vzletišča; vzletišče na letalonosilki / vzletišče letališča vzletna steza / raketno, vesoljsko vzletišče ♪
  11.      vzmét  -í ž (ẹ̑) 1. prožen predmet, navadno kovinski, ki se uporablja za a) blaženje, prestrezanje sunkov: vzmet se pod težo poda; mehka, trda vzmet; vzmeti žimnice / voz na vzmeteh zapravljivček b) premikanje česa: vzmet se sproži; naviti, raztegniti vzmet; vzmeti v uri; skočiti kakor na vzmeti hitro, sunkovito / avtomobilček na vzmet; nož na vzmet 2. ekspr. gibalo, gonilo: glavna vzmet je gospodarstvo; čustvene vzmeti koga; vzmeti razvoja ◊ fiz. spiralna, vijačna vzmet; teh. listna vzmet v obliki ploščate palice; povratna vzmet ki vrača strojni del v prvotno lego; tehtnica na vzmet vzmetna tehtnica ♪
  12.      vzmetênje  in vzmétenje -a s (é; ẹ̑) glagolnik od vzmetiti: končati vzmetenje; vzmetenje avtomobilov, koles // celota naprav med kolesi in zgornjim delom vozila, s katerimi je vozilo vzmeteno: poškodovati vzmetenje; mehko, trdo vzmetenje; vzmetenje koles, na kolesih; vozilo brez vzmetenja ◊ teh. hidravlično, pnevmatično vzmetenje; vzmetenje z listnimi vzmetmi ♪
  13.      vzmík  -a m (ȋ) šport. premik telesa iz visečega položaja navzgor v položaj, v katerem je telo oprto na roke z nogami naprej: telovadec dobro obvladuje vzmik; vzmik na drogu, krogih / vzmik v stojo ♪
  14.      vzmíkati  -am stil. vzmíčem dov. (ȋ) knjiž. zamikati, vzbuditi zanimanje: knjiga ga je vzmikala / brezoseb. vzmikalo ga je, da bi to naredil ♪
  15.      vzmôči  vzmórem dov., vzmógel vzmôgla (ó ọ́) zastar. zmoči: vsega dela ne vzmore / samo to jih vzmore pripraviti do popuščanja / elipt. ne nalagajte si več, kot vzmorete vzmôči se opomoči si, okrepiti se: vojska se je vzmogla z novimi enotami ♪
  16.      vznemíriti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti ♪
  17.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  18.      vznetljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv; vnetljiv: to je vznetljiv človek, pravi zanesenec / vznetljiva domišljija ♪
  19.      vzníkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati na površje, pojavljati se na površju: pod hribom vznika več studencev / plavalec se je potapljal in spet vznikal na površino 2. knjiž. postajati viden, opazen: iz megle vznikajo drevesa, hiše 3. knjiž. nastajati, pojavljati se kot rezultat kake dejavnosti: vznikale so nove tovarne; drugo za drugim vznikajo različna društva / oblike življenja vznikajo, rastejo in odmirajo // nastajati, pojavljati se iz česa: iz teh razlik vznikajo tudi druga nasprotja; vsi ti pojavi vznikajo iz istih razmer // nastajati, pojavljati se sploh: učencem med delom vznikajo nova vprašanja; v družbi vznikajo nove zahteve, zamisli / iz preteklosti, spomina vznikajo podobe prihajajo v zavest vznikajóč -a -e: iz gospodarskih razmer vznikajoča nasprotja ♪
  20.      vzníkniti  -em dov. (í ȋ) 1. priti na površje, pojaviti se na površju: potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje vzpluje / iz vode vzniknejo lokvanji // knjiž. vzkaliti: pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo 2. knjiž. postati viden, opazen: pred njim vznikne visoka postava; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč 3. knjiž. nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti: po deželi so vzniknile nove šole; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja // nastati, pojaviti se iz česa: to delo je vzniknilo iz izročila // nastati, pojaviti se sploh: ob tem vzniknejo različna vprašanja; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi vzníkel -kla -o: vznikel plevel; iz družbenih razmer vznikla umetnost ♪
  21.      vznosít  -a -o prid. (ȋ) zastar. 1. ponosen: vznosit stopati na krov / vznosita dežela 2. vznesen, zanosen: vznosito pripovedovanje / vznosit glas ♪
  22.      vznóžje  -a s (ọ̑) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: sesti k vznožju, na vznožje; vznožje postelje; vznožje in vzglavje 2. spodnje, najnižje mesto, področje a) vzpetine: hrib je od vznožja do vrha pogozden; kraj ob vznožju gore; vznožje, pobočje in vrh b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: vznožje nasipa, vinograda // spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: vznožje gorske stene; vznožje stolpa, stopnic / vznožje kipa ♪
  23.      vzóči  prisl. (ọ̑) zastar. pred oči: zdaj mu je vnovič prišel vzoči ● zastar. vzoči povedati komu resnico odkrito, naravnost ♪
  24.      vzòr  vzôra m (ȍ ó) oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca // ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti ● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; redko delati po vzoru drugih po zgledu ♪
  25.      vzórčar  -ja m (ọ̄) risar vzorcev: vzorčarji za nakit, posodo / knjiž. zaposliti se v tekstilni tovarni kot vzorčar desenater ♪

   29.561 29.586 29.611 29.636 29.661 29.686 29.711 29.736 29.761 29.786  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA