Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (28.926-28.950)


  1.      vijáčen  -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na vijak: vijačni navoj, utor; vijačna glava / vijačni ključ; vijačna matica ◊ fiz. vijačna vzmet; geom. vijačna ploskev ploskev, ki jo popiše črta, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice; navt. vijačni pogon pogon, pri katerem daje ladji potisno silo ladijski vijak; rad. vijačna antena antena v obliki vijačnice; strojn. vijačno kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku; (vijačno) vreteno palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela; teh. vijačni mehanizem; vijačno dvigalo dvigalo z (vijačnim) vretenom vijáčno prisl.: vijačno zavit ♪
  2.      vijáčnica  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, ki jo dela točka, enakomerno se vrteča okrog določene premice in enakomerno se gibajoča v smeri te premice: narisati vijačnico / gibanje po vijačnici / desna, leva vijačnica 2. kar je po obliki podobno tej krivulji: zviti žico v vijačnico / grelna vijačnica ◊ muz. del glave z izvrtinami za vijake pri godalih in nekaterih brenkalih; rib. ribiška palica za lov z vijačenjem ♪
  3.      viják  -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
  4.      vijákast  -a -o prid. (á) po obliki podoben navoju pri vijaku: vijakasti podstavki / vijakast zavoj vijákasto prisl.: vijakasto zavit strok ♪
  5.      vijeglávka  -e ž (ȃ) zool. ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo, Jynx torquilla: detli in vijeglavke ♪
  6.      vijólica  -e ž (ọ̑) divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica ♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija ♪
  7.      vijóličast  -a -o prid. (ọ̑) moder z rahlim rdečkastim odtenkom: vijoličast cvet; vijoličasta obleka; vijoličasta svetloba; bledo, temno vijoličast; modro vijoličast / vijoličasta barva vijóličasto prisl.: vijoličasto pobarvati / piše se narazen ali skupaj vijoličasto rdeč ali vijoličastordeč; sam.: ženska v vijoličastem ♪
  8.      vijúgast  -a -o prid. (ú) 1. ki ima obliko vijuge: vijugast vzorec na čipki; vijugasta črta, sled 2. ki se vijuga: cesta je ozka in vijugasta / iz dimnika se kadi vijugast dim vijúgasto prisl.: pot se vijugasto vzpenja; vijugasto našit trak ♪
  9.      vijúgati  -am nedov. (ū) 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici vijúgati se 1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga 2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim vijugajóč -a -e: vijugajoč se dim ♪
  10.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
  11.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
  12.      víkati  -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪
  13.      vikend  tudi weekend -a [víkend] m (ȋ) 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje ♪
  14.      vikónt  -a m (ọ̑) v Franciji plemič, za stopnjo nižji od grofa: poročiti se z vikontom / dobiti naslov vikont / biti povišan v vikonta ♪
  15.      vikúnja  -e ž (ú) zool. južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna: volna vikunje ♪
  16.      víla 1 -e ž (ȋ) razkošneje grajena hiša z vrtom: sezidati vilo in urediti vrt okoli nje; vila ob morju / enodružinska vila ♪
  17.      víla 2 -e ž (ȋ) mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v gozdu ali v vodi: vile so plesale v mesečini; dobra, prijazna, zla vila; bila je lepa kot vila / gorska, vodna vila ♪
  18.      vílast  -a -o prid. (í) podoben vilam, orodju: vilaste veje ♦ lov. vilasto rogovje rogovje, ki ima na vsakem rogu po en odrastek vílasto prisl.: vilasto razraslo deblo ♪
  19.      vílice  -lic ž mn. (í ȋ) priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane: nabosti meso na vilice; jesti z vilicami; srebrne vilice; vilice z dvema rogljema; vilice, nož in žlica / desertne vilice; vilice za ribe // temu podobna priprava za držanje česa: vzeti veslo z vilic; obesiti, položiti slušalko na vilice; sprednje, zadnje vilice pri kolesu ◊ čeb. satne vilice vilicam podobna priprava za odkrivanje satov; muz. glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije; rib. loviti ribe z vilicami s pripravo z roglji; šah. vilice položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati ♪
  20.      víličar  -ja m (ȋ) teh. vozilo, navadno motorno, z dvema podaljškoma za dviganje in prenašanje bremena: prevažati tovor s traktorji in viličarji; voznik viličarja ♪
  21.      víličast  -a -o prid. (í) podoben vilicam: viličast izrastek; viličasta cepitev žil; viličasta ribja koščica ♦ lov. viličasti lov lov, pri katerem so lovci razporejeni v obliki črke V; teh. viličasti ključ víličasto prisl.: viličasto razcepljen ♪
  22.      víličenje  in vilíčenje -a s (ȋ; ȋ) knjiž. cepljenje: viličenje debla ◊ geogr. odtok vode z enega področja v dve porečji; bifurkacija ♪
  23.      vilínji  -a -e prid. (ȋ) vilinski: vilinji studenec / dekletova vilinja postava ♪
  24.      vilovína  -e ž (í) bot. trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem, Sesleria: na strmih kamnitih pobočjih rastoča vilovina ♪
  25.      vím  -a m (ȋ) pog. drobno mlet kremenčev pesek, navadno s kemičnimi dodatki, za čiščenje predmetov z drgnjenjem: potresti vim; očistiti z vimom / kupiti tri vime škatle, posode tega peska ♪

   28.801 28.826 28.851 28.876 28.901 28.926 28.951 28.976 29.001 29.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA