Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (26.461-26.485)


  1.      šávsniti  -em dov. (á ȃ) hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom: lisica je šavsnila petelina / pes jo je šavsnil v roko / šavsniti z gobcem, z zobmi // hitro, sunkovito približati se čemu z zobmi, s kljunom: šavsniti proti komu; pes je šavsnil po mesu; mačka je šavsnila po muhi, za muho / ekspr. šavsnil ga je s kamnom po glavi udaril ♪
  2.      ščávje  -a s (ā) nizko, neurejeno, gosto razraščeno malo vredno rastlinje: pašnike je preraslo ščavje; posekati ščavje; preriti se skozi ščavje; bodičasto ščavje / gosto obrežno ščavje / ekspr. populiti ščavje na gredi plevel // slabš. rastlinje sploh: njen vrt je poln ščavja ● ekspr. v reviji je bilo le dolgočasno ščavje dolgočasni članki, spisi; slabš. kaj mi nosiš to ščavje nelepe rože ♪
  3.      ščávo  -a m (ȃ) slabš., v italijanskem okolju Slovenec, Jugoslovan: za to dejanje so obdolžili ščave / kot psovka poberi se, ščavo ♪
  4.      ščebèt  -éta [tudi čǝb] m (ȅ ẹ́) ščebetanje: ptičji ščebet; ščebet lastovk / ščebet žensk ♪
  5.      ščebetánje  -a [tudi čǝb] s (ȃ) glagolnik od ščebetati: ščebetanje lastovk / ščebetanje otroka / živahno ščebetanje deklet ♪
  6.      ščebetáti  -ám tudi -éčem [tudi čǝb] nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke ščebetajo; na strehah so ščebetali vrabci; ob nevihti sinice nemirno ščebetajo / otročiček že ščebeta 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ženske so ščebetale o tem, kar se je zgodilo ščebetáje: lastovke so ščebetaje obletavale zvonik; otroci so se vračali domov, veselo ščebetaje ščebetajóč -a -e: ščebetajoče sinice na vrtu ♪
  7.      ščebetàv  -áva -o [tudi čǝb] prid. (ȁ á) ki (rad) ščebeta: ščebetave lastovke / ekspr. ščebetavi otroci ♪
  8.      ščebljáti  -ám [tudi čǝb] nedov. (á ȃ) čebljati: dekleta so živahno ščebljala / lastovke ščebljajo ščebljáje: otroci so se veselo ščebljaje vračali domov ♪
  9.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
  10.      ščenè  -éta s (ȅ ẹ́) 1. slabš. majhen, zanikrn pes: ščene je veselo skakalo; gledal je kot polito ščene boječe, preplašeno // pes sploh: kaj bo s tem starim ščenetom 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: to ščene ne bo nič doseglo ♪
  11.      ščèp  -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čǝp] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀; ȅ é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj ♪
  12.      ščepèc  -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čǝp] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno ♪
  13.      ščepériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) postavljati v pokončen, štrleč položaj: ptice so ščeperile perje / fant je ščeperil obrvi mrščil // s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj delati kaj bujno, košato: pav ščeperi rep ščepériti se 1. dobivati pokončno, štrleče perje: škorec se je ščeperil 2. ekspr., s prislovnim določilom biti kje zelo opazen, viden zaradi velikosti, bujnosti: po gredah se je ščeperil osat / pod nosom se mu ščeperijo brki; pren. v njenem srcu se ščeperi sovraštvo 3. ekspr. postavljati se, ponašati se: ščeperi se z novo obleko / celo ščeperi se s svojim izdajstvom baha 4. ekspr. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: tukaj se ščeperiš, doma si pa ne upaš nič reči / za mizo se je ščeperil moj znanec ščeperèč -éča -e: vrabec je čivkal, ščepereč repek ♪
  14.      ščét  -í ž, daj., mest. ed. ščéti in ščêti (ẹ̑) star. krtača: čistiti sod s ščetjo / ščet iz konjske žime, jeklene žice ∙ star. ostriči se na ščet na krtačo; star. lasje mu stojijo kot ščet pokonci; star. dlaka, naježena kot ščet zelo ♪
  15.      ščetína  -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri prašiču: odstranjevati, strgati ščetine; poraščen z gostimi ščetinami; njegovi lasje so trdi kot ščetine / ekspr. teh nekaj ščetin še ni brada kocin / krtača, zobna ščetka iz naravnih ščetin // kar je tej dlaki podobno: perlonske ščetine omela; čopič iz umetnih ščetin ◊ gozd. ščetina zatrgani del pri štoru, pri tramu; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo ♪
  16.      ščetínast  -a -o prid. (í) 1. ki je iz ščetin: ščetinasta krtača 2. nav. ekspr. porasel s ščetinami: ščetinasta žival 3. ekspr. trd kot ščetina: ščetinasti lasje; ščetinaste obrvi ščetínasto prisl.: ščetinasto dlakava rastlina ♪
  17.      ščetíniti  -im nedov. (í ȋ) postavljati v položaj, kot so bodice pri ježu: pes ščetini dlako in laja; sokol je ščetinil perje okoli vratu / ekspr. gubančil je čelo in ščetinil brke mrščil ∙ ekspr. od jeze so se mu ščetinili brki zelo se je jezil; ekspr. nad čelom so se mu ščetinili lasje je imel zelo kratke, pokonci stoječe lase ♪
  18.      ščétka  -e ž (ẹ̑) manjša priprava za čiščenje in gladenje iz šopov ščetin, žic, vstavljenih v lesen, plastičen hrbet: očistiti s ščetko; mehka, trda ščetka / zobna ščetka; ščetka za nohte / sesalec s ščetkami za čiščenje knjig, sten // krtača: loščilna, žična ščetka; ščetka za odstranjevanje blata ● ekspr. v ščetko pristriženi brki zelo na kratko, tako da stojijo pokonci ◊ čeb. prvi členek stopalca zadnjih nog z dlačicami, s katerimi čisti čebela s telesa cvetni prah; elektr. prevodnik, ki vzdržuje električno zvezo med nepremičnimi in gibljivimi deli stroja, aparata; lov. šop temnejše, grobe dlake na zunanji strani zadnjih nog srnjadi ♪
  19.      ščétkast  -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. podoben ščetki: ščetkasti lasje ščétkasto prisl.: ščetkasto pristriženi brki ♪
  20.      ščípati  -am tudi -ljem nedov., tudi ščipála (í) 1. s stiskanjem manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročati bolečino: ščipal ga je, da bi ga zbudil; otroci so se ščipali / ščipal jo je v prst, roko 2. s stiskanjem s konci (prvih treh) prstov, s kako ostro pripravo a) krajšati, zmanjševati: ščipati pujskom parklje, zobe; ščipati si nohte b) odstranjevati: ščipati poganjke 3. ekspr. povzročati sunkovite bolečine: v levi nogi ga je ščipal revmatizem / lakota jo ščipa v želodcu // brezoseb. imeti take bolečine, navadno v trebuhu: otroka spet ščipa / ščipa ga po trebuhu, v črevesju 4. ekspr. povzročati neprijeten, pekoč občutek: dim jih je ščipal v oči / mraz je ščipal v lica, obraz ● ekspr. ne ve, kaj jo ščipa, da je tako nerazpoložena vznemirja, muči; v vlaku je sprevodnik ščipal vozne listke, vozovnice luknjal in jih s tem delal neveljavne za drugo vožnjo ščipajóč -a -e: ščipajoč odvečne poganjke, je poškodoval steblo; ostro ščipajoč mraz ♪
  21.      ščipljáj  -a m (ȃ) stisk manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov, s katerim se povzroča bolečina: začutila je njegov ščipljaj ♪
  22.      ščírnica  -e ž (ȋ) nav. mn., bot. rastline s celorobimi listi in drobnimi belkasto zelenimi, rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Amaranthaceae ♪
  23.      ščít  -a m (ȋ) 1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu; kovinski, lesen ščit; okrogel, ovalen ščit; kopje in ščit; postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit 2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit; ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem 3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit; celuloiden, plastičen ščit; ščit za vrata / redko: dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom 4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti ● zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju ◊ geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali ♪
  24.      ščítar  -ja m (ȋ) zool., navadno v zvezi komar ščitar komar, ki prenaša povzročitelja rumene mrzlice, Aedes aegypti: pičil ga je komar ščitar ◊ zool. ščitarji hrošči s ščitasto razširjenim hrbtnim delom oprsja in pokrovkama, Cassida ♪
  25.      ščítiti  -im nedov. (í ȋ) 1. biti nameščen kje z namenom, da se kaj ne poškoduje: ovitek ščiti knjigo; premaz ščiti kovino pred rjo / oklep ga je ščitil pred udarci; sončna očala ščitijo pred premočno svetlobo // biti na takem mestu, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: ščitilo ga je drevo; ščititi komu hrbet; gozdovi ščitijo letališče pred vetrovi / votlina nas je ščitila pred dežjem 2. delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: direktor je ščitil svojega nečaka; zmeraj jo ščiti / pri umiku so jih ščitili mitraljezci / strupi ščitijo rastlino pred škodljivci 3. delati, da se komu kaj ne zmanjša, odvzame: sindikat ščiti koristi delavcev; ščititi ugled šole / zakon ščiti pravice mladoletnikov ščitèč -éča -e: ščiteč plamen sveče, se je opekla ♪

   26.336 26.361 26.386 26.411 26.436 26.461 26.486 26.511 26.536 26.561  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA