Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (22.986-23.010)


  1.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  2.      razméroma  prisl. (ẹ̑) izraža visoko mero, stopnjo glede na primerjano: dežela je razmeroma bogata z gozdovi; promet v mestu je razmeroma gost; v pokoj je stopil razmeroma zgodaj / taki primeri so razmeroma redki; zrak je razmeroma vlažen precej ♪
  3.      razmesáriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: v pretepu so ga čisto razmesarili; razmesariti na drobne kose razmesárjen -a -o: razmesarjen obraz; razmesarjeno truplo ♪
  4.      razmestítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od razmestiti: razmestitev predmetov v prostoru / razmestitev vojaških enot po mestih / pravilna razmestitev industrije 2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: vretenčasta razmestitev listov po steblu ♪
  5.      razmestíti  -ím tudi razméstiti -im dov., razmésti; razméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) narediti, da pride kaj na več mest: razmestiti predmete po polici / razmestiti delavce po delovišču; gostje so se razmestili po sobah razmeščèn -êna -o tudi razméščen -a -o: zavoji, razmeščeni po mizi; letala so razmeščena na raznih krajih; vretenčasto razmeščeni listi ♪
  6.      razméščanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razmeščati: razmeščanje pohištva / razmeščanje gostov po sobah ♪
  7.      razméščati  -am nedov. (ẹ́) delati, da pride kaj na več mest: razmeščati stole okoli mize; razmeščati zvezke po klopi / razmeščati otroke po sobi ♪
  8.      razmezgáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. pomendrati, poteptati: razmezgati svež beton / razmezgati mokro zemljo ♪
  9.      razmík  -a m (ȋ) 1. medsebojna oddaljenost med predmeti, navadno manjša: povečati, zmanjšati razmik; razmik med deskami, hišami, vrstami / hodili so v koloni v majhnih razmikih / časovni razmik med dogodkoma presledek 2. glagolnik od razmakniti: poveljnik je ukazal razmik ♦ adm. razmik razdalja med (natipkanimi) besedami ali znaki; razdalja med (tipkanimi) vrsticami; elektr. kontaktni razmik največja možna razdalja med kontaktnima elementoma ♪
  10.      razmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) spravljati kaj v večjo medsebojno oddaljenost: razmikati klopi, stole; razmikati zavese; vrste plesalcev so se počasi razmikale / razmikati prste ♦ tisk. razmikati vrste // delati, da kaj ni več skupaj, strnjeno: razmikali so veje, da so lažje hodili razmikajóč -a -e: stopal je spredaj, razmikajoč veje ♪
  11.      razmíslek  -a [lǝk] m (ȋ) usmeritev dejavnosti v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: te pesnikove besede so vredne razmisleka / podrobnejši razmislek je to pokazal podrobnejša presoja, analiza b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: za odločitev je potreben razmislek; imeti čas za razmislek / storiti kaj brez razmisleka ♪
  12.      razmísliti  -im dov. (í ȋ) 1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: razmisli, kaj bi bilo potrebno storiti; razmislite tudi o tem / dobro razmisli, preden se odločiš // presoditi, oceniti: skušali so razmisliti svoj položaj 2. knjiž. povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo človeka potolaži in razmisli razmíšljen -a -o 1. deležnik od razmisliti: dobro razmišljeno vprašanje 2. ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: razmišljen učenjak; biti razmišljen / razmišljen obraz, pogled / učenci so preveč razmišljeni raztreseni; prisl.: razmišljeno odgovoriti ♪
  13.      razmíšljanje  -a s (í) glagolnik od razmišljati: navajati učence na razmišljanje; ekspr. potopil se je v razmišljanje; kritično, poglobljeno razmišljanje; razmišljanje o vzgojnih vprašanjih / odgovoril mu je brez razmišljanja; po dolgem razmišljanju se je odločil ♪
  14.      razmíšljati  -am nedov. (í) usmerjati dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razmišlja, zakaj se je to zgodilo; razmišljati o življenjskih vprašanjih; o njem, star. njega velikokrat razmišlja / vso noč je razmišljal b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: dolgo je razmišljal, kaj naj stori, kako naj se odloči c) sploh: razmišlja o sreči, ki ga čaka razmišljajóč -a -e: razmišljajoč o tem, kam naj gre, je stopil na ulico; razmišljajoč človek; njegov razmišljajoči značaj ♪
  15.      razmíšljenost  -i ž (ȋ) stanje razmišljenega človeka: to je bila posledica njegove razmišljenosti / storiti kaj v razmišljenosti ♪
  16.      razmišljeváti  -újem nedov. (á ȗ) razmišljati: razmišljevati o umetnosti / hodil je po sobi in razmišljeval / dolgo je razmišljeval, kaj naj stori razmišljujóč -a -e: razmišljujoč o tem, je hodil po cesti; razmišljujoč človek ♪
  17.      razmnoževálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor se (poklicno) ukvarja z razmnoževanjem besedila: razpisati delovno mesto razmnoževalca 2. redko razmnoževalni stroj: kupiti razmnoževalec ♪
  18.      razmnoževálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razmnoževanje: razmnoževalni postopek / razmnoževalni stroj / razmnoževalna sposobnost ♪
  19.      razmnoževalíšče  -a s (í) knjiž. kraj, prostor, kjer se živali, rastline razmnožujejo: v vrtnariji imajo razmnoževališče; podrte smreke so razmnoževališče lubadarja ♪
  20.      razmnoževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da nastanejo novi organizmi iz že obstoječih: razmnoževati rastline; razmnoževati s potaknjenci, semenom 2. izdelovati več kopij besedila, slike: razmnoževati letake; razmnoževati na ciklostilu razmnoževáti se 1. postajati številnejši z nastankom novih organizmov iz že obstoječih: bakterije se hitro razmnožujejo 2. nastajati kot nov organizem iz že obstoječih: rastline se razmnožujejo na različne načine ♦ biol. nespolno brez oploditve, spolno se razmnoževati z oploditvijo; bot. razmnoževati se s sporami razmnoževán -a -o: rokopisna in preprosto razmnoževana glasila ♪
  21.      razmnožíti  -ím dov., razmnóžil (ȋ í) 1. narediti, da nastanejo novi organizmi iz že obstoječih: razmnožiti rastlino; razmnožiti ribe v akvariju; razmnožiti s potaknjenci, semenom 2. izdelati več kopij besedila, slike: razmnožiti okrožnico, tiskovino; razmnožiti na pisalnem stroju razmnožíti se postati številnejši z nastankom novih organizmov iz že obstoječih: v teh okoliščinah se bakterije hitro razmnožijo; te živali so se v zadnjem času zelo razmnožile // ekspr. postati številnejši sploh: saloni so se takrat zelo razmnožili razmnožèn -êna -o: ciklostilno razmnoženi letaki; okrožnice so že razmnožene ♪
  22.      razmótati  -am tudi razmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) 1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: s težavo je razmotal vrvi ∙ ekspr. upajmo, da bomo to vprašanje kmalu razmotali rešili, razrešili 2. knjiž. odviti: razmotati paket / razmotati papir ♪
  23.      razmotávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: potrpežljivo je razmotaval mrežo ∙ knjiž. razmotavati staro pisavo spoznavati, razkrivati 2. knjiž. odvijati: razmotavati pakete / razmotavati obvezo / razmotavati volno s klobčiča ♪
  24.      razmréžiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem področju: razmrežiti zračni promet po vsej državi razmréžiti se rastoč se mrežasto razširiti v čem: koreninice so se razmrežile v zemlji; pren. utrujenost se mu je razmrežila po obrazu razmréžen -a -o: razmrežene korenine ♪
  25.      razmŕšenost  -i ž (r̄) značilnost razmršenega: razmršenost brade / moti ga dekletova razmršenost in neurejenost ♪

   22.861 22.886 22.911 22.936 22.961 22.986 23.011 23.036 23.061 23.086  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA