Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (17.426-17.450)


  1.      ópolo  in opólo -a m (ọ̑; ọ̑) črno vino z otoka Visa: piti opolo ♪
  2.      opólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: opolzki prizori v filmu; opolzka pripomba, šala / opolzki ljudje 2. redko spolzek, drsen: stopil je na opolzek kamen; opolzka pot ♪
  3.      opólzkost  -i [u̯z] ž (ọ́) lastnost, značilnost opolzkega: obsodili so krutost in opolzkost nekaterih prizorov / opolzkosti in dvoumna namigovanja ♪
  4.      opómba  -e ž (ọ̑) 1. krajše pojasnilo k tekstu: urednik je dodal nekaj opomb; razprava z opombami / obrobna opomba napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu; opomba pod črto napisana na koncu strani pod tekstom 2. star. opazka, pripomba: ta opomba ga je zelo prizadela; delati opombe; navesti nekaj načelnih opomb; bistroumne, šaljive opombe 3. zastar. spomin: napisati članek v opombo zaslužnemu možu ♪
  5.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪
  6.      opomínjati  -am nedov. (í) 1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina; opominjati učenca zaradi malomarnosti; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal // izražati željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg 2. raba peša opozarjati: učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost 3. star. pripominjati, omenjati: najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno 4. zastar. spominjati: ne bom te več opominjala tega; rad se je opominjal tistih dni opominjajóč -a -e: sam sebe opominjajoč; opominjajoče besede ♪
  7.      opominjeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. 1. opominjati: opominjeval je hčer, naj se poboljša 2. spominjati: to ga je opominjevalo nanje ♪
  8.      opómniti  -im dov. (ọ̑) 1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: učitelj ga je večkrat opomnil; opomniti koga zaradi nerednosti; opomnil ga je, ker je motil pouk; blago, ostro ga je opomnil // izraziti željo, zahtevo, da kdo a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: opomnila ga je, naj tega ne dela več; že tretjič ga je opomnil, naj molči b) izpolni opuščeno obveznost: opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago; opomnil ga je, naj mu vrne denar 2. raba peša opozoriti: opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni 3. star. pripomniti, omeniti: hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil; tega takrat nisi opomnil 4. zastar. spomniti: opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina opómnjen -a -o: čeprav je bil večkrat opomnjen, ni prenehal lagati ♪
  9.      opómnja  -e ž (ọ̑) zastar. 1. opazka, pripomba: ta opomnja je letela nanj; zbadljiva opomnja 2. opomba: urednik je dodal delu številne opomnje 3. spomin: to je napisal njemu v opomnjo ♪
  10.      oponášati  -am nedov. (ȃ) 1. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug: otrok rad oponaša (starejše); oponašati govorjenje, kretnje, navade drugih; v oblačenju oponaša sosedo posnema / oponašati ptice / oponašati lajanje psov, rezgetanje konj / ta ptič oponaša druge ptiče // ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug z namenom smešiti, žaliti ga: vsi se mu posmehujejo in ga oponašajo; oponaša ga, kako jeclja 2. raba peša očitati: oponašati komu hinavščino, malomarnost; oponaša mu, da ni točen; oponašala si je, ker mu ni pomagala / oponaša mu hrano ♪
  11.      oponènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. nasprotnik, zlasti v razpravljanju: odgovoriti oponentu na njegovo vprašanje / bojevati se proti ideološkim oponentom ♪
  12.      oponíranje  -a s (ȋ) knjiž. nasprotovanje, ugovarjanje: njegovo oponiranje ga je razjezilo ♪
  13.      oponírati  -am nedov. (ȋ) 1. knjiž. nasprotovati, ugovarjati: pogosto mu oponira / oponira njegovemu mnenju, predlogu 2. dov. in nedov., anat., v zvezi oponirati palec položiti palec čez dlan ♪
  14.      opôprati  -am dov. (ȏ) dodati jedi poper: opoprati juho opôpran -a -o: zelo opoprana jed ∙ ekspr. pripovedovati opoprane šale nespodobne, nedostojne ♪
  15.      opóra  -e ž (ọ̑) 1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore; podpreti sadno drevje z oporami; lesena, žična opora; opora za jadro / vzgajati maline na oporah 2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo // kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru // kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo; pri njem je zaman iskal oporo; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo 3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov; postavljati kole za oporo ● kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče ◊ alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre; grad. opora poševni tram povezja; opornik; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih; opora na iztegnjenih rokah ♪
  16.      opóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje ◊ biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo; grad. oporni lok; oporni zid; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji ♪
  17.      oporíšče  -a s (í) 1. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije: graditi nova oporišča; letala so se vrnila v oporišče / letalsko, pomorsko, raketno oporišče; oporišče za podmornice / vojaško oporišče 2. knjiž. izhodišče, temelj: dati staršem oporišča za vzgojo otrok / za to domnevo je več oporišč ● zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh oporo ◊ elektr. mesto, na katerem je oprt nadzemni vod ♪
  18.      opórnica  -e ž (ọ̑) 1. priprava, ki daje oporo: okrepiti kaj z opornico / namestiti v avtomobil opornice za glavo 2. med. priprava za imobilizacijo telesnih delov: imobilizirati roko z opornico; prstna opornica; žičnata opornica ♪
  19.      opórnik  -a m (ọ̑) 1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati opornike; betonski, leseni, zidani opornik; razdalja med oporniki / opornik kozolca ♦ grad. poševni tram povezja; mostni opornik 2. priprava, ki daje oporo: opornik za glavo v avtomobilu; opornik za roke; pren. rudnik železa je temeljni opornik železarstva ♪
  20.      oporóka  -e ž (ọ̑) izjava, zlasti pismena, s katero kdo določi dediča, dediče: napraviti, preklicati oporoko; umreti brez oporoke; v oporoki zapustiti; imenovati koga za izvršitelja oporoke / pismena, ustna oporoka / dedovati po oporoki; pren. Prešernova pesniška oporoka ♦ jur. izpodbiti oporoko s tožbo ♪
  21.      opórtati  -am dov. (ọ̑) knjiž. našiti, pritrditi porte na kaj: oportati lakajsko obleko opórtan -a -o: zlato oportane uniforme ∙ ekspr. oportani generali v oportanih uniformah ♪
  22.      oportún  -a -o prid. (ȗ) knjiž. primeren, koristen: oportun predlog; to dejanje zdaj ni oportuno ♪
  23.      oportuníst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivec, prilagodljivec: ta človek je oportunist; boriti se proti oportunistom in karieristom ♪
  24.      oportunitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko primernost, koristnost: posvetoval se je z njimi iz politične oportunitete ♪
  25.      oportunízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivost, prilagodljivost: kritizirati oportunizem nekaterih pripadnikov stranke; očitati komu oportunizem; karierizem in oportunizem / to je storil iz oportunizma / kulturni, politični oportunizem ♪

   17.301 17.326 17.351 17.376 17.401 17.426 17.451 17.476 17.501 17.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA