Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (17.301-17.325)


  1.      onečiščeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, povzročati, da kaj ni čisto: onečiščevati vodo, zrak ♪
  2.      onegá  zaim. neskl. (á) nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: saj veš, kaj je rekel onega; takale onega, pa se nosi kot grofična; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi kaj se boš onega, cmerila; prim. one ♪
  3.      onegáv  -a -o prid. (á) star. ki ima lastnost, značilnost, ki se noče, ne more imenovati: fant je ves skuštran, onegav / vaščani planejo iz spanja in vsi onegavi strmijo v požar omamljeni, zmedeni / v zaimenski rabi: zunaj stoji onegavi Pepe; oženil se bo z onegavo Katico ♪
  4.      onegáviti  -im nedov. (á ȃ) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: ves dan nekaj onegavi okoli hiše; gospodinja že onegavi po kuhinji; kaj se boš onegavil, kar z menoj pojdi; z avtom se onegavi okrog; zalotili so ga, da se onegavi z drugimi ženskami / kje pa tako dolgo onegavi je, se mudi, zadržuje; zaradi tega se ne bom onegavil se jezil, razburjal, prepiral ♪
  5.      onegávljenje  -a s (á) glagolnik od onegaviti: naveličala se je že tega onegavljenja po hiši; onegavljenje okrog žensk; onegavljenje z avtom / narediti kaj brez onegavljenja ♪
  6.      oneméti  -ím dov., tudi onémi (ẹ́ í) 1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel 2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu; pren. moja vest ni nikoli onemela; začutila je, kako je vse onemelo v njej 3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi 4. knjiž. utihniti: ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho ◊ lingv. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več onemèl in onemél -éla -o: onemel je obstal pred očetom; onemele gore; onemele ptice ♪
  7.      onemíti  -ím dov., tudi onémi; onémil (ȋ í) knjiž. utišati: morda se mi bo kdaj posrečilo, da ga onemim ∙ knjiž., ekspr. to je ljudi vznemirilo in onemilo zelo presenetilo ♪
  8.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  9.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  10.      onesnáženje  -a s (ȃ) glagolnik od onesnažiti: onesnaženje morja, vode, zraka / stopnja onesnaženja se je povečala ♪
  11.      onesnáženost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost onesnaženega: onesnaženost morja, zraka; stopnja onesnaženosti se je povečala ♪
  12.      onesnaževálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor onesnažuje: kaznovati onesnaževalce; onesnaževalci okolja; kemična tovarna je glavni onesnaževalec zraka v kraju ♪
  13.      onesnaževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: izpušni plini onesnažujejo zrak ♪
  14.      onesnážiti  -im dov. (á ȃ) narediti kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: onesnažiti vodo, zrak; reke se onesnažijo z odplakami; pri delu si je onesnažil roke umazal onesnážen -a -o: onesnažen zrak; onesnažena živila ♪
  15.      onesréčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da postane kdo nesrečen: onesrečiti človeka; to ni mož zate, onesrečil te bo za vse življenje; s svojim dejanjem jih je onesrečil ♪
  16.      onesvéščati se  -am se nedov. (ẹ́) omedlevati: bolnica se onesvešča; pogosto se onesveščati ♪
  17.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  18.      oníkati  -am nedov. (ȋ) nekdaj uporabljati v govoru s spoštovano osebo obliko tretje osebe množine moškega spola: čeprav je bila gospa njegova daljna sorodnica, jo je onikal; v mestih so se ljudje onikali ♪
  19.      ónikraj  prisl. (ọ̑) star. onkraj: jahal je čez most in onikraj stopil s konja ♪
  20.      ónikraj  predl. (ọ̑) star. onkraj: hiša stoji v bregu onikraj vode ♪
  21.      ónile  -a- -o- zaim. (ọ̑) ekspr. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna: onile človek se mi zdi znan; stopimo v senco pod onole smreko ♪
  22.      ónokraj  predl. (ọ̑) star. onkraj: mlin je onokraj potoka ♪
  23.      onomástika  -e ž (á) veda o (lastnih) imenih, imenoslovje: ukvarjati se z onomastiko; onomastika in toponomastika ♪
  24.      ónstránstvo  -a s (ọ̑-ā) v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti: pojmovanje življenja v onstranstvu / verjeti v onstranstvo ∙ knjiž. oditi v onstranstvo umreti ♪
  25.      ontário  -a m (á) agr. debelo, ploščato in rebrasto zimsko jabolko olivne barve, po izvoru iz Amerike: bobovec in ontario ♪

   17.176 17.201 17.226 17.251 17.276 17.301 17.326 17.351 17.376 17.401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA