Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (14.776-14.800)


  1.      namázati  -mážem dov., namázala in namazála (á ȃ) 1. nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi: namazati čevlje, tla z loščilom; na debelo namazati / namazati kožo, ustnice; ekspr. obrvi si je namazala s črno barvo / namazati kruh z maslom, pašteto / namazati nadev na testo 2. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: namazati ležaje, osi / namazal je vrata, da ne bi cvilila tečaje pri vratih 3. slabš. narisati, naslikati: namazala je nekaj portretov in tihožitij / parole so namazali z velikimi črkami napisali 4. ekspr. natepsti, pretepsti: namazal je obe, ženo in hčer; tatove so pošteno namazali / naši nogometaši so goste spet namazali premagali; v odbojki jih namažemo kot nič // prevarati, ukaniti: še njega je namazal s ponarejenimi mumijami; z delnicami te misli namazati ● pog., ekspr. namažite mu jih še petnajst dajte mu še petnajst udarcev; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; ekspr. namazati si pete pripraviti se na beg; pobegniti namázan -a -o: stroj je namazan; črn je, kot bi bil s sajami namazan; namazana ženska našminkana, naličena; na tanko namazan kruh ∙ ekspr. ima dobro namazan jezik izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan; ekspr. življenje mu je z medom namazano dobro se mu godi; vse mu gre kot namazano uspešno, brez zapletljajev ♪
  2.      naméček  -čka m (ẹ̑) ekspr. kar se doda k določeni, dogovorjeni količini: menjam, če daste kaj namečka; pri vsakem sodu je zahteval pet litrov namečka / dajal mu je hrano, stanovanje in še kak nameček v denarju // v prislovni rabi, v zvezi z za izraža dodajanje, stopnjevanje: lepo ga je pogostil, za nameček pa mu je dal stotak / nevljuden je, za nameček pa še len; še pil boš za nameček, a ♪
  3.      namémben  -bna -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. do katerega naj kaj pride, pripotuje: namembno letališče je bilo zaprto ♦ adm. namembni kraj kraj, v katerega je pošiljka namenjena; žel. odhodna in namembna postaja 2. redko namenski: namembne parcele ♪
  4.      namémbnost  -i ž (ẹ̄) publ. namenskost: spraševati po namembnosti; namembnost potovanja ♦ urb. namembnost lokala, zemljišča določitev namena lokalu, zemljišču glede na ustreznost, razmere ♪
  5.      namèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
  6.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  7.      naménjati  -am nedov. (ẹ́) raba peša 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto 2. večkrat skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal ● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke ♪
  8.      naménski  -a -o prid. (ẹ̑) ki je za točno določen namen: namenske raziskave / namenska zemljišča ♦ fin. namenski kredit, sklad; namensko varčevanje varčevanje za določeni namen, ki ga organizira navadno banka ♪
  9.      naméra  -e ž (ẹ̑) duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: naše namere so poštene, skromne; kakšne namere imajo; svojo namero je opravičeval z lakoto; hotel je kupiti knjigo, pa je opustil to namero; o naši nameri, namerah je bil poučen; kljub trdni nameri ni šel k sosedu / moja namera je govoriti resnico / knjiž. to ga je v njegovi nameri še utrdilo / redko namera članka, dejanja je jasna namen, cilj // uresničitev dejanja te usmerjenosti: odloži to namero in ostani še en dan; obramba je preprečila vse namere napadalcev ♪
  10.      namerávati  -am nedov. (ȃ) z nedoločnikom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: nameravajo graditi hišo; nameravate že iti, odpotovati; nameraval je napisati pismo, pa ga ni utegnil / s pritožbo namerava doseči znižanje kazni; z govorjenjem nas nameravajo samo premotiti / nameravam biti odločen in odkrit / elipt.: sovražnik nekaj namerava; vsi so vedeli, kaj namerava, vendar niso mogli narediti ničesar; dosegel je, kar je nameraval // elipt., s prislovnim določilom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi gibanja, kot ga nakazuje določilo: domov, na trg, v mesto nameravam šele zvečer; le kam nameravajo / drugo leto nameravam na šoferski tečaj namerávan -a -o: razpravljati o nameravanem napadu; ugovarjati zoper nameravano zvišanje cen / odpovedati nameravano prireditev napovedano, predvideno / narediti načrt za nameravano hišo ♪
  11.      naméren  -rna -o prid. (ẹ̄) ki se (z)godi zaradi določenega namena: namerno izzivanje; njegovo delovanje je očitno namerno; vzročen in nameren / namerni prekršek; namerna nejasnost, počasnost / knjiž. slučajno odkritje jih je spodbudilo k namernemu raziskovanju načrtnemu, premišljenemu ♦ lingv. namerni odvisnik odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka namérno prisl.: to vprašanje bomo namerno pustili ob strani; ustrelil ga je namerno, ne po naključju ♪
  12.      namériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja // s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila // nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih namériti se star. 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno ♪
  13.      namérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. z merjenjem prihajati do določene količine česa: namerjal je po dva metra blaga / najnižje temperature so namerjali v januarju 2. z ocenjevanjem lege, oddaljenosti cilja dajati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: strojnico je namerjal na spodnji rob skale; dolgo, slabo namerjati // s takim dejanjem groziti, pretiti: namerjati orožje na koga, proti komu / namerjal je bodalo proti njenim prsim // nav. ekspr. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnavati, usmerjati: namerjali so teleobjektive na ognjenik / z oslabljenim pomenom namerjal je korake proti mestu 3. star. nameravati: namerjajo zidati hišo; nisem te namerjal žaliti / elipt.: kaj torej namerjaš; najstarejša se je namerjala v tujino ♪
  14.      namésten  -tna -o prid. (ẹ̑) star. ki je namestnik koga: namestni predstojnik samostana ∙ namestni učitelj nekdaj učitelj pripravnik, suplent // nadomesten: vojaška enota je poslala po namestne konje ♪
  15.      namestítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od namestiti: namestitev gredi, motorja; pravilna, trdna namestitev / namestitev novih naselij; namestitev tovarne / poskrbeti za namestitev beguncev, gostov / razpravljati o namestitvi novih učiteljev, uslužbencev 2. star. služba, zaposlitev: prositi za namestitev; namestitev na šoli, pri pošti / biti brez namestitve; dobiti, iskati namestitev / stalna, začasna namestitev 3. publ. položaj, v katerem je kaj kje: namestitev listov na steblu je vretenčasta ♪
  16.      namestíti  -ím tudi naméstiti -im dov., namésti; naméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho; namestiti mitraljez, rakete; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam // knjiž., redko zgraditi, postaviti: namestiti novo tovarno blizu reke 2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: namestiti goste v prvem nadstropju; začasno se je namestil v hotelu 3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja 4. zastar. nadomestiti: namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater namestíti se, tudi naméstiti se s prislovnim določilom spraviti se kam v določen telesni položaj: namestiti se na postelji, v naslanjaču; namestili so se v kotu in kartali; udobno se namestiti / ekspr. namestiti se s komolci na ograjo nasloniti se nameščèn -êna -o in naméščen -a -o 1. deležnik od namestiti: na strehi avtomobila nameščen zvočnik; tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju; stalno, začasno nameščeni učitelj; trdno, počez nameščen 2. z oslabljenim pomenom ki je, se nahaja kje v določenem položaju: pritlično nameščeni cveti ♪
  17.      naméstnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika // navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik komandanta brigade; namestnik javnega tožilca 2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik // v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika ◊ rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade ♪
  18.      naméstništvo  -a s (ẹ̑) 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu ♦ zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada // v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo ♪
  19.      namestu  gl. namesto ♪
  20.      naméšati  tudi namešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) z mešanjem priti do česa: pleskar je namešal barvo za beljenje; namešati pijačo / namešati blato in grušč // z mešanjem spraviti kam: namešati strup med jed; v vino je namešal vode naméšan -a -o: z blatom namešan grušč ♪
  21.      naméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: nameščati televizijsko anteno na streho; nameščati jadra / nameščati stroje v spodnje prostore 2. publ. delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastanjevati: nameščati goste po zasebnih sobah 3. v nekaterih državah delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: nameščati učitelje, uradnike; nameščati in odpuščati 4. zastar. nadomeščati: jutri me bo on nameščal / praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje naméščati se s prislovnim določilom spravljati se kam v določen telesni položaj: koliko časa se pa nameščaš na postelji ♪
  22.      namežikováti  -újem nedov. (á ȗ) pomežikovati, mežikati: ženski sta si pomenljivo namežikovali za njegovim hrbtom / rad namežikuje dekletom / pes leno namežikuje na pragu mežika ♪
  23.      namíg  -a m (ȋ) 1. hoteno prikrito izražena misel, opozorilo: dobiti, preslišati, prezreti namig; koristni, zlobni namigi; zabolel ga je namig na njegovo nesrečo; namigi in sumničenja 2. gib, s katerim se izrazi določena zahteva, želja, hotenje: na predsednikov namig je prestrigel vrvico; opazil je njen namig z roko / z namigom glave mu je pokazal vrata ♪
  24.      namigávanje  -a s (ȃ) glagolnik od namigavati: njenega namigavanja ni razumel / nehaj s tem namigavanjem na njegovo preteklost; skrito, zlobno namigavanje ♪
  25.      namigávati  -am nedov. (ȃ) 1. hoteno prikrito omenjati, opozarjati: nekaj namigava; zlobno je namigaval na njeno preteklost 2. z gibi izražati: namigavala sta zdaj temu, zdaj onemu dekletu / zna zapeljivo namigavati z očmi pomežikovati ♪

   14.651 14.676 14.701 14.726 14.751 14.776 14.801 14.826 14.851 14.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA