Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (14.676-14.700)


  1.      najdíšče  -a s (í) 1. arheol. kraj, prostor, kjer se najde predmet, zlasti iz starejšega zgodovinskega obdobja: poimenovati kulturo po najdišču; karta najdišč / neolitsko, slovansko najdišče / arheološko najdišče 2. knjiž. kraj, prostor, kjer se najde kaj sploh: najdišče gob, medu / rudno najdišče nahajališče / najdišče starih besed ♪
  2.      najdíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na najdišče: najdiščni prostor / najdiščni podatek ♪
  3.      najdítelj  -a m (ȋ) kdor najde kaj izgubljenega, pozabljenega: najditelj je izročil uro lastniku; najditelj aktovke, psa / publ. pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi ♪
  4.      najédati  -am nedov. (ẹ́) povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: rja najeda kovino; raztopina najeda tkanino; pren., ekspr. dvomi ga najedajo; vojna najeda njegovo zdravje ♪
  5.      najédkati  -am dov. (ẹ̑) z jedkanjem načeti, poškodovati: v vodi raztopljene snovi so najedkale kovinske dele / najedkati kliše izjedkati ♪
  6.      najèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od najeti: pogajati se o najemu ladje, prostorov / pooblastilo za najem posojila / dati, vzeti hišo v najem; imeti gostilno, posestvo v najemu ♪
  7.      najémnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor kaj najame: ker najemnik ni plačal najemnine, mu je lastnik odpovedal stanovanje; najemnik stanovanja / najemnik gostilne, kmetije 2. kdor za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: ob žetvi so si pomagali z najemniki // v nekaterih državah vojak, ki za plačilo stopi v vojsko: pehoto so v glavnem sestavljali najemniki; redni vojaki in najemniki / vojaški najemnik ♪
  8.      najemnína  -e ž (ȋ) plačilo za začasno uporabo česa: najemnina je majhna, visoka; plačati, zvišati najemnino; letna, mesečna najemnina; najemnina za avto, stanovanje / najemnina za kmetijo ♦ ekon. ekonomska najemnina ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek ♪
  9.      najémščina  -e ž (ẹ̑) star. najemnina: redno plačevati najemščino / od gostilne dobiva visoko najemščino / imeti prostor v najemščini v najemu ♪
  10.      najésti  -jém dov., 2. mn. najéste, 3. mn. najedó tudi najéjo; najéj in najèj najéjte; najédel najédla, stil. najèl najéla (ẹ́) povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: rja je najedla ograjo najésti se 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, jedi: najedli so se in odšli; najesti se kruha, žgancev; zelo, do sitega se najesti / pog.: zasluži toliko, da se lahko vsak dan naje; v tej restavraciji so se skoraj zastonj najedli so malo plačali za hrano 2. ekspr. naveličati se: vsi so se ga že najedli, ker je preveč vsiljiv / najesti se glasbe, vedno istih zgodb ♪
  11.      najéti  -jámem stil. nájmem dov., najêmi najemíte, stil. nájmi najmíte; najél; nam. najét in najèt (ẹ́ á, á) napraviti, da kaj za plačilo preide v začasno uporabo koga: najeti hišo, stanovanje; najeti ladjo, letalo; klub je najel telovadnico za dve uri tedensko / najeti zemljo / najeti posojilo // dobiti koga, da za plačilo opravlja, opravi določeno delo, nalogo: najeti delavca, godca; najeti odvetnika; najel ga je za dva meseca; kriči, kot bi ga kdo najel zelo najét -a -o: najet delavec; najeta soba / najeti vojak v nekaterih državah vojak, ki za plačilo stopi v vojsko ♪
  12.      nájin  -a -o zaim. (ȃ) 1. izraža svojino dvojice oseb, za katerih eno ima govoreči sebe: najin dom / najini srci 2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: najin strah se ni uresničil // izraža razmerje med to dvojico in okolico: najina sreča 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: najin otrok; najini starši / najin prijatelj 4. izraža izhajanje od te dvojice: najin prispevek skupnosti // izraža medsebojnost: najino srečanje 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to dvojico: kdaj odpelje najin vlak; prim. moj, naš ♪
  13.      nàjmanj  tudi nájmanj in nàjmànj tudi nájmànj prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȁ; ȃ-ȁ) 1. izraža najmanjšo stopnjo, ant. najbolj: biti najmanj lep; on je bil pri nesreči najmanj poškodovan; govoriti najmanj razločno; za tako vreme je obleka, ki je je najmanj škoda / za sina je najmanj skrbel / ekspr. žaliti nisem hotel nikogar, najmanj pa tebe ∙ ekspr. napade, kadar najmanj pričakuješ nenadoma, nepričakovano 2. izraža najmanjšo količino ali mero, ant. največ: najmanj mikrobov je našel med ledeniki / najmanj zapraviš, če kupuješ dobro blago // izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero: zbralo se jih je najmanj dvesto; izvoz bo dosegel najmanj lansko višino; cene so zrasle za najmanj deset odstotkov / ekspr. najmanj, kar te lahko čaka, je, da boš plačal globo; drži se, kot da je najmanj general; prim. malo, manj ♪
  14.      nàjpŕvi  tudi nájpŕvi -a -o prid. (ȁ-ȓ; ȃ-ȓ) ekspr. prvi: vstopil boš najprvi / snaga je najprva ♪
  15.      nàjsi  in najsi vez. (ȁ) knjiž. 1. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: vsak dan gre na sprehod, najsi še tako lije; najsi je ta trditev resnična, primerna ni // za omejevanje: to pomembno, najsi dolgotrajno delo je rodilo uspeh 2. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire; ali, naj: najsi bogatin najsi revež, vsak mora umreti; v tem pogledu so si vse ženske enake, najsi živijo v mestu ali na deželi ♪
  16.      nàjsibó  in najsibó in nàj si bó in naj si bó vez. (ȁ-ọ́; ọ́) knjiž. 1. v ločnem priredju, v zvezi z najsibo, ali za vezanje stavkov ali stavčnih členov a) ki se vsebinsko izključujejo; ali: v mestu so gostovale najsibo poklicne najsibo ljubiteljske gledališke skupine / redko, s podrednim veznikom živijo skromno, najsibo da nimajo denarja, najsibo ker so varčni b) ki kažejo na možnost izbire: izvedba je brezhibna, najsibo v koncertni dvorani najsibo v operi; kupim si lesorez, najsibo holandski ali pa japonski 2. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: najsibo še tako spreten, tega ne zmore // za omejevanje: spanje, najsibo kratko, poživi človeka ♪
  17.      nájti  nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal / najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav. ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite / ekspr. tudi zate bi se kaj našlo 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa / publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena ● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči nájti se 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete ♪
  18.      nàjveč  tudi nájveč in nàjvèč tudi nájvèč prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ) 1. izraža največjo količino ali mero: največ hrupa delajo motorji; on ima največ zaslug; ekspr. napravili bomo še več, največ, kar je mogoče / v največ primerih ti bolniki ozdravijo; zima z največ snega // izraža omejevanje na najvišjo količino ali mero: banka daje kredit največ za eno leto; s hriba pridem v največ pol ure / zamudil bi se pet, največ deset minut kvečjemu 2. večinoma, povečini: za kuho rabi največ aluminijasto posodo; hodi največ z mladimi; prim. več, veliko ♪
  19.      nàjvečkrat  tudi nájvečkrat in nàjvèčkrat tudi nájvèčkrat prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ) izraža največ ponovitev: med učenci je bil največkrat pohvaljen / to so največkrat od drugod prevzete ideje večinoma, povečini ♪
  20.      nàk  [-k izgovorjen v grlu] medm. (ȁ) 1. izraža močno zanikanje, zavrnitev: nak, to pa ne gre; da bi njega poslušal — nak; ne boš ga tepel. Nak / mornarski poklic, nak, to ni zame 2. izraža nejevoljo: stokrat ji ukaži, naj pobriše, nak, stokrat ti pozabi; nak, tak fant, pa tako otročji 3. izraža podkrepitev trditve: nak, take svatbe pa še ni bilo ♪
  21.      nakadíti  -ím dov., nakádil (ȋ í) 1. s kajenjem priti do določene količine dima: sedel je v dimu, ki ga je čez dan nakadil 2. nekoliko okaditi: to meso ste samo nakadili, ne pa prekadili nakadíti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po kajenju: gostje so se nakadili; za dolgo se je nakadil cigaret nakajèn -êna -o 1. deležnik od nakaditi: nakajene jetrne klobase 2. pog., ekspr. pijan: gostje so že nakajeni; domov je prišel precej nakajen ♪
  22.      nakaláti  -ám dov. (á ȃ) nar. zahodno s kalanjem priti do določene količine vode: nakalal je polno korito / nakalati vodo pri vodnjaku ♪
  23.      nakániti  -im, tudi nakaníti in nakániti -im dov. (á ā; ȋ á ā) 1. star. skleniti, odločiti se: nakanil je odpotovati; nakanili so, da še enkrat vse preiščejo; elipt. uspelo mu je izvršiti, kar je nakanil // nameniti, določiti: mirno je sprejemal vse, kar mu je nakanila usoda 2. zastar. zagosti: bo že videl, kakšno mu nakanim / nakaniti komu težave ♪
  24.      nakàr  vez. (ȁ) knjiž., v vezalnem priredju potem, nato: izpraznil je kozarec, nakar je spregovoril / publ. izpil je čaj in si napravil posteljo. Nakar je legel in zaspal / kolovoz pelje mimo štirih hiš, nakar zavije v hrib ♪
  25.      nakáza  -e ž (ȃ) knjiž. 1. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček: roditi nakazo; žrebe je dvoglava nakaza / kot psovka izgini, nakaza; pren. stavba je arhitektonska nakaza 2. skaženost, iznakaženost: neprimerni čevlji povzročajo nakazo stopal / nakaza na obrazu zaradi črnih koz ♪

   14.551 14.576 14.601 14.626 14.651 14.676 14.701 14.726 14.751 14.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA