Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (1.451-1.475)


  1.      informátor  -ja m (ȃ) kdor informira; poročevalec, obveščevalec: informatorji in kritiki so kulturno javnost sproti obveščali o knjižnih novostih; ima dobrega informatorja o tej zadevi; v agenciji je zaposlenih več turističnih informatorjev / dokumentalisti in informatorji / tisk in radio sta pomembna informatorja ♪
  2.      informátorka  -e ž (ȃ) ženska, ki informira; poročevalka, obveščevalka: prijazna, razgledana informatorka; pren., knjiž. literatura je bila njegova glavna informatorka ♪
  3.      inhalátor  -ja m (ȃ) med. aparat, ki omogoča inhalacijo: na oddelku imajo premalo inhalatorjev / inhalator s kisikom ♪
  4.      inhibítor  -ja m (ȋ) kem. snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov: ti dodatki so inhibitorji, ki preprečujejo korozijo ♪
  5.      iniciátor  -ja m (ȃ) 1. kdor da, daje pobudo za kaj, vpliva na kaj; pobudnik, začetnik: on je bil prvi in glavni iniciator za ustanovitev društva; iniciator novega stila v oblikovanju pohištva 2. kem. inicialno razstrelivo: iniciatorji so zelo občutljivi za udarce ♪
  6.      injéktor  -ja m (ẹ́) grad. stroj za injiciranje: utrjevati z injektorji ◊ agr. priprava za vbrizgavanje tekočin v zemljo, brizgalnik; strojn. črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare potiska tekočino ♪
  7.      inkógnito  -a m (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami nastopanje, pojavljanje določene osebe, ne da bi bilo (javnosti) znano, kdo ta je: ministrov inkognito v letovišču / varovati svoj inkognito / redko potovati, priti v inkognitu inkognito ♪
  8.      inkógnito  prisl. (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami izraža, da (javnosti) ni znano, kdo določena oseba je: na letovišču je bil inkognito; potovati inkognito ♪
  9.      inkretóren  -rna -o prid. (ọ̑) anat., navadno v zvezi inkretorna žleza žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; endokrina žleza ♪
  10.      inkubátor  -ja m (ȃ) 1. med. naprava s stalno toploto in vlago za vzrejo nedonošenih otrok: dvojčka so dali v inkubator 2. agr. naprava za valjenje z umetnim ogrevanjem, valilnik: v inkubatorju izvaljeni piščanci ◊ biol. naprava za gojenje mikrobov in tkivnih kultur ♪
  11.      inkvizítor  -ja m (ȋ) 1. zgod. član inkvizicije: imenovati koga za inkvizitorja; izpraševal jo je kot kak inkvizitor / veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije 2. nav. slabš. izpraševalec, zasliševalec: inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje ♪
  12.      inkvizítorski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na inkvizitorje ali inkvizicijo: inkvizitorska služba / to so inkvizitorske metode; inkvizitorsko zasliševanje / inkvizitorski pogled strog, preiskujoč inkvizítorsko prisl.: inkvizitorsko izpraševati; biti inkvizitorsko strog s kom ♪
  13.      inovátor  -ja m (ȃ) 1. kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju: nagrajevanje inovatorjev; inovatorji in iznajditelji 2. nav. ekspr. kdor uvede kaj novega zlasti v umetniško, literarno delo: literarni inovator ♪
  14.      inscenátor  -ja m (ȃ) 1. gled. kdor se (poklicno) ukvarja s scenografijo; scenograf: inscenator je skušal vzbuditi iluzijo absolutnega prostora; režiser in inscenator 2. nav. slabš. kdor izvede, realizira naprej pripravljen javen dogodek, uprizoritelj: inscenatorji procesa, udara ♪
  15.      inspirátor  -ja m (ȃ) kdor da inspiracijo, navdihovalec: inspirator umetniškega dela / inspiratorji in organizatorji osvobodilnega gibanja pobudniki ♪
  16.      instrúktor  in inštrúktor -ja m (ú) 1. navadno s prilastkom kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost): finančni, tehnični instruktor 2. šport. nižje kvalificiran strokovnjak za določeno športno panogo: instruktor letenja, padalstva; instruktor za odbojko ◊ voj. vojaški instruktor oficir strokovnjak za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade ♪
  17.      instrúktorica  in inštrúktorica -e ž (ú) ženska oblika od instruktor ♪
  18.      instrúktorski  in inštrúktorski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na instruktorje: instruktorske obveznosti / instruktorska skupina ♪
  19.      instrumentátor  tudi inštrumentátor -ja m (ȃ) muz. kdor instrumentira: harmonizatorji in instrumentatorji ♪
  20.      inšpéktor  -ja m (ẹ́) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornik: inšpektor je pregledal poslovne knjige / cestni, pristaniški inšpektor; policijski, sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektor ♪
  21.      inšpektorát  -a m (ȃ) navadno s prilastkom organ, urad, ki opravlja inšpekcijo, nadzorstvo: pristojnost inšpektorata; republiški, zvezni inšpektorat / devizni, finančni inšpektorat; sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektorat; inšpektorat za delo ♪
  22.      inšpéktorica  -e ž (ẹ́) ženska oblika od inšpektor, nadzornica: dobili so novo inšpektorico / šolska inšpektorica ♪
  23.      inšpéktorski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na inšpektorje: inšpektorska služba / inšpektorsko poročilo ♪
  24.      inštrúktor  -ja m (ú) kdor poučuje izven šole: dobiti, najeti inštruktorja; imeti inštruktorja za matematiko / (avtomobilski) inštruktor kdor uči voziti avtomobil ♪
  25.      inštrúktorica  -e ž (ú) ženska, ki poučuje izven šole: profesor ji je nasvetoval inštruktorico za latinščino ♪

   1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA