Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (14.176-14.200)


  1.      mogòč  tudi mogóč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja: kateri so mogoči vzroki, da motor ne vžge; napravite vse mogoče rešitve naloge / niti najmanjši dvom ni več mogoč; na to vprašanje je mogoč samo en odgovor; na tem področju bi bile te rastline prav mogoče bi lahko uspevale // navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je mogoč takoj; druga izdaja knjige je še mogoča; poplava je v tem deževju precej mogoča; vrnitev v takih razmerah ni bila več mogoča 2. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje; lepaki vseh mogočih barv; vse mogoče stvari prodaja; uporabil je vsa mogoča sredstva / uporabljal je ves mogoči material / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko; sam.: govorili smo o mogočem in resničnem; govoriti o vsem mogočem; prim. moči ♪
  2.      mogóče  prisl. (ọ́) 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt., ekspr. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte 5. v medmetni rabi izraža a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče, tovariš b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni ♪
  3.      mogóčen  -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast ● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega ♪
  4.      mogóčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) knjiž. 1. ekspr. zelo samozavestno, ošabno govoriti: po pravici! je mogočil 2. redko omogočati: to bi mogočilo nekakšno trajno prehodno obdobje mogóčiti se mogočno stati, razprostirati se: na hribu se mogoči grad ♪
  5.      mogóčnica  -e ž (ọ̑) ekspr., rabi se samostojno ali kot prilastek zelo velika stvar: bukve mogočnice, ki je stala ob poti, ni več ♪
  6.      mogôta  -e ž (ó) star. mogočnost: možakar je sijal od mogote / prednjo je stopil v vsej svoji mogoti // v zvezi roža mogota, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati rožo mogoto ♪
  7.      mógul  -a m (ọ̑) zgod., v Indiji, od 16. do 19. stoletja vrhovni vladar: upadanje oblasti mogulov; mongolsko poreklo mogulov / veliki mogul ♪
  8.      mohôrjevka  -e ž (ó) pog. knjiga Mohorjeve družbe: ocena letošnjih mohorjevk ♪
  9.      Móhsov  -a -o [mosov] prid. (ọ̑) min., v zvezi Mohsova trdotna lestvica razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote ♪
  10.      mój  môja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš ♪
  11.      mójster  -tra m (ọ́) 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent // umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren // naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster ● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra ◊ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje ♪
  12.      mojstríja  -e ž (ȋ) nav. ekspr. dejanje, za katero je potrebna velika izurjenost, spretnost: žival se je kmalu naučila vsakovrstnih mojstrij; biti vešč kaki mojstriji / to ni samo tehnična mojstrija ♪
  13.      mojstrováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. samostojno opravljati obrt: kupil si je hišo z delavnico in začel mojstrovati / v tovarni je mojstroval bil mojster 2. obvladovati, premagovati: mojstrovati slabe navade; stisnjene ustnice so pričale, da se težko mojstruje / publ. mojstrovati probleme ● knjiž. mojstrovati jezik mojstrsko ga oblikovati; knjiž. dobro je mojstroval verze oblikoval, pisal ♪
  14.      mójstrski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na mojstre ali mojstrstvo: njegov prevod je mojstrski; mojstrska izvedba vaje na drogu; mojstrsko delo / z mojstrsko roko je slikal naravo / mojstrska miselnost v podjetjih ◊ šah. mojstrski kandidat naslov igralca, za stopnjo nižji od nacionalnega mojstra; mojstrski turnir; šol. mojstrski izpit do 1962 izpit za pridobitev naslova mojster mójstrsko prisl.: mojstrsko naslikano grozdje; film je mojstrsko posnet; pesem je mojstrsko zapeta ♪
  15.      mójstrstvo  -a s (ọ́) 1. velika sposobnost za oblikovanje, izdelovanje česa: pokazal je mojstrstvo v gledališki igri; to delo je vrhunec njegovega mojstrstva / z velikim mojstrstvom je naslikal njegov portret 2. lastnost, značilnost mojstrskega: kritika priznava delu dovršenost in mojstrstvo; v vsaki njegovi sliki opazimo mojstrstvo v barvi in obliki 3. do 1962 pridobitev naslova mojstra: hkrati je praznoval mojstrstvo in poroko ♪
  16.      mókar  -ja m (ọ̑) nekdaj trgovec z moko: peki in mokarji; bel kot mokar ◊ zool. žuželka, katere ličinka s trdim oklepom živi zlasti v moki, Tenebrio molitor ♪
  17.      mókarica  -e ž (ọ̑) 1. prodajalka moke: mokarice na živilskem trgu 2. bot., navadno v zvezi užitna mokarica po moki dišeča užitna goba belkaste barve, Clitopilus prunulus: nabirati užitne mokarice ♪
  18.      mokasín  -a m (ȋ) nav. mn. 1. v indijanskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete in brez vezalk: lepo vezeni mokasini; Indijanec v mokasinih 2. obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje: obuti si mokasine; novi vzorci mokasinov ♪
  19.      mokasínka  -e ž (ȋ) nav. mn., pog. obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje; mokasin: obuti si mokasinke ◊ zool. himalajska mokasinka v Aziji živeča strupena kača, ki koti popolnoma razvite mladiče, Ancystrodon himalayanus ♪
  20.      mókast  -a -o prid. (ọ́) podoben moki: mokast prah, sneg; mokasta zemlja / prepozno obrano sadje postane mokasto moknato mókasto prisl.: mokasto bel izcedek ♪
  21.      móker  môkra -o stil. -ó prid. (ó ó) 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo / slikati na moker omet svež omet / evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo // ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker // ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku 2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak 3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme 4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje ● zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno ◊ adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva môkro tudi mokró prisl.: mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih ∙ ekspr. v sodu je še mokro je še vino môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.: iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži ♪
  22.      móknat  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na moko: a) moknati del zrna; moknata snov / bil je ves moknat / moknat krompir bolj suh jedilni krompir b) slive so lepo moknate 2. izsušen, krhek (zaradi prezrelosti): moknate hruške ◊ bot. moknati jeglič rastlina s poprhom na spodnji strani listov in rdečkastimi cveti v socvetju, Primula farinosa ♪
  23.      mokosévka  -e ž (ẹ̑) nar. štajersko postovka: mokosevka se je spustila na njivo ♪
  24.      mokráč 2 -a m (á) ekspr., za nasprotnike socialnih demokratov, nekdaj socialni demokrat: govor vnetega mokrača ♪
  25.      mokríti  -ím nedov., mokrèn (ȋ í) 1. knjiž. opravljati malo potrebo: mokril je kar na cesti; navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu // izpraznjevati sečni mehur: bolnik pogosto mokri / podse mokriti; od strahu je mokril v hlače; mokriti v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju / krava krvavo mokri 2. na svojem površju delati kapljice: bulice na koži mokrijo / siri mokrijo 3. brezoseb., ekspr. deževati, rositi: mokrilo je iz nizke megle; nepretrgoma je mokrilo mokrèč -éča -e: mokreč lišaj; mokreča megla ♪

   14.051 14.076 14.101 14.126 14.151 14.176 14.201 14.226 14.251 14.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA