Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (11.201-11.225)


  1.      kislínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kislino: ne sme uživati kislinske hrane ♦ obrt. kislinska stopnja kruha, mleka količina kisline v kruhu, mleku ♪
  2.      kíslost  -i ž (í) lastnost kisle snovi: kremžila se je od kislosti jagod / kislost mošta / priprava za ugotavljanje kislosti / kislost nasmeha ♦ agr. kislost tal; kem. kislost galunove raztopine; med. kislost želodčnega soka ♪
  3.      kíst  -a m (ȋ) zastar. čopič: slikati s kistom / slikarski kist ♪
  4.      kíšta  -e ž (ȋ) nižje pog. zaboj: tovornjak je bil poln kišt / kupiti kišto piva ♪
  5.      kít 1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ♪
  6.      kíta  -e ž (í) 1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje: ima lepe kite; odstriči kite; vlekel jo je za kite / lase spleta v kite / kita črnih las // kar je temu podobno: kita iz rafije, slame / zunaj so se sušile debele kite čebule ∙ star. dala mu je kito cvetja šopek (cvetja) 2. star., navadno z rodilnikom skupina, vrsta: iz šole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov 3. anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost: pretrgati si kite; kite in mišice 4. lov. večja skupina letečih živali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah ♪
  7.      kitára  -e ž (ȃ) glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice: brenkati na kitaro; peti ob spremljavi kitare / zna igrati (na) kitaro / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih ♦ muz. električna kitara pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav ♪
  8.      kitariáda  -e ž (ȃ) publ. zabavnoglasbena prireditev, na kateri so kitare najpomembnejši instrument: nastopiti na kitariadi / kitariada ansamblov električnih kitar ♪
  9.      kitaríst  -a m (ȋ) kdor igra (na) kitaro: nastopil je odličen kitarist; orkester potrebuje dobrega kitarista ♪
  10.      kítast  -a -o prid. (í) nanašajoč se na kito: ima močen, kitast vrat; kitaste roke / kitasto meso starih živali trdo / jopica s kitastim vzorcem ♪
  11.      kítati  -am nedov. (ȋ) izravnavati površine s kitom: kitati steno; kitati in gladiti / kitati luknje v lesu // zadelovati, pritrjevati s kitom šipe, zlasti okenske, v okvire: kitati šipe ♪
  12.      kítica  -e ž (í) 1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico 2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina ♪
  13.      kívi 1 -ja m (ȋ) zool. ptica s kratkim vratom in zakrnelimi perutmi, živeča v Novi Zelandiji, Apteryx: brezkrili kivi ♪
  14.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
  15.      kjèr  in kjér prisl. (ȅ; ẹ̑) s členki izraža nedoločen, poljuben kraj: to se lahko zgodi kjer si že bodi; počakaj v hiši ali kjer si bodi; prim. kjerkoli, kjersibodi ♪
  16.      kjèrsibódi  in kjérsibódi in kjèr si bódi in kjér si bódi prisl. (ȅ-ọ́; ẹ̑-ọ́) kjerkoli: avtobus se ne ustavlja kjersibodi, ampak samo na postajah; tu lahko več koristiš kakor kjersibodi drugje ♪
  17.      kláda  -e ž (á) 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda // redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo ◊ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok ♪
  18.      kládica  -e ž (á) manjšalnica od klada: klop iz hrastove kladice ◊ teh. merilna kladica jeklena ploščica, ki se rabi za uravnavanje ali kontroliranje merilnih priprav ♪
  19.      kládivast  tudi kladívast -a -o prid. (á; í) podoben kladivu: kladivasta oblika / kladivasto orodje ♪
  20.      kládivo  tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj ◊ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje ♪
  21.      klafáč  -a m (á) pog., slabš. 1. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega klafača; to ti je klafač in bahač 2. kvantač: je velik pijanec in klafač ♪
  22.      klafédra  tudi klafêdra -e ž (ẹ̑; ȇ) pog., slabš. grd, ponošen klobuk: nosi tisto klafedro s širokimi krajci ♪
  23.      klaféta  tudi klafêta -e ž (ẹ̑; ȇ) pog., slabš. grd, ponošen klobuk: prišel je umazan in s klafeto na glavi; nosil je preluknjano klafeto // klobuk sploh: snemite svojo klafeto, gospod ♪
  24.      kláftra  -e ž (ȃ) 1. nekdaj dolžinska mera, 1,896 m: lopa je dolga kakih deset klafter; meri eno klaftro in pol ∙ ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram 2. star. prostorninska mera, zlasti za drva, približno 4 m3: dobil je dve klaftri drv / meriti na klaftre ♪
  25.      klámfati  -am nedov. (ȃ) nižje pog. sestavljati, zbijati: v prostem času rad kaj klamfa; pren., ekspr. to nalogo klamfam že ves mesec ♪

   11.076 11.101 11.126 11.151 11.176 11.201 11.226 11.251 11.276 11.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA