Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

To (10.201-10.225)


  1.      izrígati  -am dov. (ȋ) nav. slabš. izmetati iz želodca; izbruhati: izrigati jed, pijačo ∙ nizko izrigal je nekaj nerazločnega krčevito rekel, povedal; prim. zrigati se ♪
  2.      izríniti  -em dov. (í ȋ) 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja ♪
  3.      izrísati  -ríšem dov. (ȋ) 1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka 2. redko prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije izrísati se prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu izrísan -a -o: načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; prim. zrisati ♪
  4.      izríti  -ríjem tudi zríti zríjem dov., izríl in izrìl tudi zríl in zrìl (í ȋ) 1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo 2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu 3. redko izpuliti, izruvati: izriti plevel s korenino izríti se tudi zríti se ekspr., redko s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize izrít tudi zrít -a -o: izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; prim. zriti ♪
  5.      izrívanje  -a s (í) glagolnik od izrivati: izrivanje zemlje iz rova / izrivanje domačega jezika iz šol; boj za izrivanje kapitalističnih elementov iz naše družbe ♪
  6.      izrívati  -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike ♪
  7.      izróbkati  -am dov. (ọ̑) odstraniti zrna s storža: izrobkati koruzo ♪
  8.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪
  9.      izročnína  -e ž (ȋ) jur. pristojbina, ki se plača ob izročitvi premoženja ♪
  10.      izródek  -dka m (ọ̑) 1. kar se izrodi: rastlinski, živalski izrodek; pren., ekspr. kapitalizem je izrodek liberalizma 2. slabš., z rodilnikom spačena, nenaravna predstava o čem: izrodek domišljije; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov 3. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: ničvreden človek, izrodek je; druži se s samimi izrodki ♪
  11.      izrodíti se  -ím se dov., izródil se (ȋ í) 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih // izčrpati se: zemlja se je izrodila izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene ♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno ♪
  12.      izrojênec 1 -nca m (é) knjiž. izrojeno bitje: ta mladič je izrojenec // slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to so slabi ljudje, izrojenci ♪
  13.      izrojévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izrojeva 2. spreminjati se na slabše sploh: koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval ♪
  14.      izrópati  -am tudi zrópati -am dov. (ọ̑) nasilno odvzeti materialne dobrine: izropati blagajno, trgovino / sovražnik je izropal in opustošil deželo izrópan tudi zrópan -a -o: izropani grobovi; izropana dežela ♪
  15.      izrúti  -rújem dov. (ú) knjiž. 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje; izruvati: vihar je izrul veliko drevja; izruti s korenino; pren. izruti ljubezen iz srca 2. izpuliti, izdreti: izruti las, zob / izruti trn iz pete izrút -a -o: izruto drevje ♪
  16.      izruváč  -a m (á) agr. priprava za ruvanje okopavin, dreves: izruvač za krompir, peso / traktorski izruvač drevja ♪
  17.      izrvánost  -i ž (á) knjiž., redko izkoreninjenost: toži o izrvanosti iz domačih tal ♪
  18.      izsánjati  -am dov. (á) knjiž. ustvariti v sanjah, mislih: izsanjati srečo; izsanjal si je bodoče življenje / palače, ki so jih nekoč izsanjali, so polne lepote so si jih zamislili / z notranjim predmetom izsanjati sanje o sreči izsánjati se prenehati sanjati se: sanjalo se mu bo, dokler se mu ne bo izsanjalo izsánjan -a -o: izsanjan svet; izsanjana dežela; izsanjana podoba življenja ♪
  19.      izsèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. prostor, ki je izsekan: proga poteka po globokem izseku 2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa: izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek 3. redko poseka: izsek se je zarasel ◊ geom. krogelni izsek ali izsek krogle del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogov izsek ali izsek kroga del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice ♪
  20.      izsékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki 2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove 3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo // redko izklesati: izsekati kip iz marmorja ◊ teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati izsékan -a -o: izsekan gozd; izsekana vdolbina; v skalo izsekana klet; njegov obraz je kakor izsekan iz marmorja ♪
  21.      izsekováti  -újem nedov. (á ȗ) s sekanjem v celoti, popolnoma odstranjevati: izsekovati gozdove ◊ teh. izrezovati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati ♪
  22.      izseljeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati, da kdo zapusti svoje bivališče: okupatorji so naše ljudi zapirali in izseljevali; izseljevati stranke iz hiše izseljeváti se zapuščati svoje bivališče: ljudje so se začeli izseljevati / kmečko prebivalstvo se izseljuje v mesta; množično se izseljevati v tujino ♪
  23.      izsesáti  -ám [sǝs in ses] dov. (á ȃ) 1. s sesanjem spraviti iz česa: izsesati kri iz rane; izsesati sok iz limone / izsesati prah; s črpalko izsesati zrak 2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: tele je dobro izsesalo vime; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo v rudniku ga je izsesalo; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje 3. ekspr. izrabiti, izkoristiti: ta oderuh ga bo izsesal; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi ● ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. to je izsesal iz prsta to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno izsesán -a -o: izsesan od trpljenja; izsesane prsi ♪
  24.      izsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. fiz. oddajati valove, delce: atomsko jedro izseva elektromagnetne valove; zvezda izseva svetlobo 2. knjiž., ekspr. kazati, izražati: njen obraz izseva milino izsévan -a -o: izsevana svetloba ♪
  25.      izsíliti  -im dov. (í ȋ) 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo ♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi izsíljen -a -o: izsiljena obljuba ♪

   10.076 10.101 10.126 10.151 10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA