Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Tir (1.751-1.775)


  1.      pogóvor  -a m (ọ̑) 1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil 2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore ● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ♪
  2.      pogrezálo  -a s (á) gled. naprava, ki omogoča odpiranje in pogrezanje dela odrskih tal: montirati, spustiti pogrezalo; pogrezalo v pododrju ♪
  3.      pogréznica  -e ž (ẹ̑) gled. odprtina v odrskih tleh: montirati pogrezalo v pogreznico; velikost pogreznice ♪
  4.      pohôpati  -am dov. (ȏ) pog., ekspr. 1. vzeti, ukrasti: hotel mu je pohopati motor 2. aretirati, zapreti: zaradi ovadbe so ga pohopali ♪
  5.      pohôpsati  -am in pohópsati -am dov. (ȏ; ọ̑) pog., ekspr. 1. vzeti, ukrasti: neznanec mu je pohopsal denarnico 2. aretirati, zapreti: nocoj so pohopsali dva osumljenca ♪
  6.      pokadíti  -ím dov., pokádil (ȋ í) 1. kaditi do konca: pokaditi pipo / potrpi, da pokadim; ko pokadim, bom prišel / pokaditi cigareto do konca // s kajenjem porabiti: vsak dan pokadi dvajset cigaret 2. povzročiti, da se naredi, razširi dim: v vinogradu so pokadili / v krščanskem okolju: za božič so pokadili po vseh sobah; pokadili so in pokropili 3. ekspr., z dajalnikom izraziti komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: pokadil ji je z lepimi besedami; zelo mu je znal pokaditi ● ekspr. mu bom že pokadil, da bo pomnil kaznoval ga bom; ekspr. pokadiva pipo miru spraviva se, pobotajva se; ekspr. nepričakovano je pokadil za njim ustrelil; ekspr. pokadili bomo za teboj zelo bomo zadovoljni, ko boš odšel; ekspr. zbežal je, da se je kar pokadilo za njim zelo hitro ◊ etn. pokaditi bolnega otroka s pasjo dlako po ljudskem verovanju obdati ga z dimom pasje dlake za ozdravitev pokadíti se pojaviti se, razširiti se v zraku: čakal je, kdaj se bo pokadil dim; iz kučme se je pokadil prah; brezoseb.: iz dimnika, peči se je pokadilo; ekspr. kar pokadilo se je s tal ∙ ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet // narediti, oddati a) dim: drva so se pokadila, nato pa zagorela b) hlape: kislina se je pokadila pokajèn -êna -o: pokajena cigareta; veliko pokajenega tobaka ♪
  7.      pokônci  prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena // izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija ● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož ♪
  8.      pokônčnik  -a m (ō) pokončno nameščen podolgovat element: v zemljo je zabil štiri pokončnike; pokončnika pri podboju ♪
  9.      pôla  -e ž (ó) 1. večji kos papirja pravokotne oblike: preganiti polo; pregledoval je dolge pole, popisane s številkami / razrezati papir na pole / pola papirja // s prilastkom tak kos papirja, prirejen za različne namene: popisna pola; izpolniti vprašalno polo / izrezovalna pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo; krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu 2. obrt. sestavni del ženskega krila od pasu do roba krila: urezati pole; sprednja, zadnja pola / krilo na štiri pole 3. nav. mn., star., navadno s prilastkom spodnji del daljšega oblačila, zlasti suknjiča, plašča: zaplesti se v plaščne pole; halja z dolgimi polami ● zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga ◊ biol. klična pola zarodna plast; min. pola tanjša plast rudnine; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; knjigoveška pola kos papirja določene velikosti, ki navadno trikrat preganjen dá v knjigi šestnajst strani; tiskovna ali tiskarska pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska; vzorčna pola natisnjena pola za ogled; um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka; zal. idealna avtorska pola ♪
  10.      polagáč  -a m (á) polagalec: bil je upokojen kot polagač železniških tirov ♪
  11.      polárnica  -e ž (ȃ) knjiž. severnica: orientirati se po polarnici / zvezda polarnica / v astronomiji Polarnica in druge zvezde Malega medveda ♪
  12.      poláskati  -am in poláskati se -am se dov. (á) navadno z dajalnikom izraziti komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ugaja ji, če ji kdo polaska; s takimi besedami mu ni ravno polaskal / ti imaš karakter, mu je polaskal / polaskati njegovi nečimrnosti ∙ knjiž. rad bi se mu polaskal prikupil poláskan -a -o: bil sem polaskan, ker se je obrnil name za nasvet; čuti se polaskanega ♪
  13.      polégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. drug za drugim nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: borci so polegali in začenjali streljati // drug za drugim nameščati se, spravljati se v tak položaj zaradi spanja, počitka: utrujeni so polegali po golih tleh in takoj zaspali / krave so polegale v senco 2. s presledki biti v vodoravnem položaju a) zaradi spanja, počitka: otroci so radi polegali po peči; polegati v senci b) zaradi bolezni: bolnik je slaboten in še polega; mati že dlje časa polega 3. prihajati iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoko žito rado polega // preh. delati, da pride kaj iz normalnega v tak položaj: otroci, ne polegajte trave 4. knjiž., s prislovnim določilom razprostirati se, razširjati se nizko nad površino: po dolini je začela polegati megla / mrak že polega polégati se 1. postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza, vihar se polega 2. prehajati iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se počasi polega na dno / prah za avtomobilom se polega ● star. to blago se ji lepo polega ji lepo pristaja ♪
  14.      políca 1 -e ž (í) 1. vodoravna deska za odlaganje, shranjevanje predmetov, pritrjena na steni ali v omari: montirati polico; postaviti vazo na polico; ozka, visoka polica / knjižna polica; omara s policami ∙ ekspr. v shrambi se šibijo police shramba je dobro založena; knjiga bo kmalu prišla na knjižne police bo izšla; bo v prodaji // kar je po obliki temu podobno: police in strešice na fasadi; polica nad kaminom / okenska polica 2. vodoravni ali rahlo nagnjeni del med strmimi ploskvami pri terasastem svetu: prečkati polico; travnata polica; hiše na polici; polica in brežina ♪
  15.      policíja  -e ž (ȋ) 1. v nekaterih državah organ za javno in državno varnost: delovanje policije; uslužbenci policije / prometna policija ki nadzoruje in ureja cestni promet; tajna policija ki skrbi za državno varnost / državna policija ∙ ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala // pog. policisti: policija je aretirala osumljenca 2. pog. milica: obvestiti policijo / išče ga policija miličniki / odvedli so ga na policijo na postajo milice ◊ voj. vojaška policija vojaška enota, ki nadzoruje vojake zunaj vojašnice, ureja promet vojaških vozil ♪
  16.      policíst  -a m (ȋ) v nekaterih državah uniformirani pripadnik organa za javno in državno varnost: policisti so ga aretirali; poklicati policista / prometni policist ♪
  17.      políkati  -am dov. (ȋ) 1. z likanjem zgladiti del tkanine: rjuho je zganila na pol, polikala in spet preganila / polikati rob, šiv / redko skrbno polikati obleko zlikati // drugega za drugim zlikati: polikala je že vse manjše kose 2. star. pološčiti: polikati parket; polikati škornje / mojster je že polikal pohištvo polakiral políkan -a -o 1. deležnik od polikati: polikan šiv; parket je lepo polikan ∙ ekspr. lasje so se mu svetili in sploh je bil ves polikan zelo skrbno oblečen, urejen 2. ekspr. pretirano skrben, pravilen: polikana izgovarjava; prisl.: polikano govoriti, se vesti ♪
  18.      polítika  -e ž (í) 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / notranja politika // s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika izvršnega sveta; politika Zveze komunistov Jugoslavije / državna, občinska politika 2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: boj med laburistično in konservativno stranko v angleški politiki; opozicijska politika 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Jugoslavije // način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / blokovska politika; politika neuvrščenih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika // publ. določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike 5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko ● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko ◊ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 ♪
  19.      polízanec  -nca m (í) ekspr. moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede: dvorni, mestni polizanci / neotesanci in polizanci ♪
  20.      polízati  tudi polizáti -lížem dov. (í á í) 1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko // ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno ● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala polízan -a -o: polizan krožnik ∙ ekspr. moški s polizanimi lasmi z gladko nazaj počesanimi lasmi; ekspr. polizan moški moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; ekspr. jezik tega pisca je preveč polizan slovnično, stilno pretirano pravilen, čist; ekspr. polizano vedenje pretirano vljudno ♪
  21.      pólje  -a stil. poljé -á s (ọ̑; ẹ̑) 1. zemljišče za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: pod vasjo se razprostira polje; gnojiti, obdelovati polje; hoditi na polje; delati na polju; polja, travniki in gozdovi / polje je dobro obrodilo / koruzna polja na katerih raste koruza; riževa, žitna polja; požeta, zorana polja 2. obsežnejši, razmeroma raven svet: sredi polja se dviguje hrib s cerkvico; osamljena drevesa na polju, knjiž. v polju; po polju raztresene vasi / v ljudski pesmi leži, leži ravnó poljé / Gosposvetsko polje; Ljubljansko polje 3. del razdeljene, omejene manjše površine: črta razdeli površino na dve polji; črtkano polje / žarg., šport. napadalno polje napadalna polovica (igrišča); publ. nogometno polje nogometno igrišče // šah. vsak od kvadratnih delov, na katere je razdeljena šahovnica: potegniti figuro za dve polji; bela in črna polja / polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani 4. s prilastkom področje kake rudnine z napravami za izkoriščanje: diamantna, rudna polja / naftno polje naftno področje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte // knjiž. področje sploh: nevarna lavinska polja / polje razlite nafte se širi / uveljaviti se na gospodarskem, političnem polju / letalo je izginilo iz vidnega polja območja 5. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem; podlaga: rdeč križ na belem polju; grb je imel na modrem polju zlate zvezde 6. fiz. del prostora, kjer ima kaka fizikalna količina v vsaki točki določeno vrednost: izmeriti jakost polja / električno polje; gravitacijsko polje; magnetno polje ● publ. asociacijsko polje možganske skorje asociacijski center, središče; pesn. bojno polje bojišče; publ. on potrebuje široko polje za razmah svojih sposobnosti velike možnosti; star. pasti na polju slave na bojišču; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko ◊ agr. poskusno polje na katerem se preizkuša kaka kulturna, krmna rastlina, kako gnojilo; fiz. vidno ali zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; fot. slikovno polje značilnost objektiva, ki določa format posnetka; geogr. kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami; geom. polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; mat. polje množica vrednosti spremenljivke, spremenljivk; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema; mont. odkopno polje odkopni prostor v rudniku; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov; teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; voj. polje izbočeni del notranje površine cevi strelnega orožja; očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine ♪
  22.      pólnomád  -a [u̯n] m (ọ̑-ȃ) pripadnik ljudstva, ki se del leta seli iz kraja v kraj: na robovih puščave živijo še nomadi in polnomadi // kdor se del leta seli iz kraja v kraj sploh: pastirji, ki poleti pasejo v gorah, pozimi pa odidejo s čredami v toplejše pokrajine, so polnomadi ♪
  23.      pólsénca  -e [u̯s] ž (ọ̑-ẹ̑) rahla, manj izrazita senca: te rastline potrebujejo polsenco / na obrazu portretiranke se sence menjavajo s polsencami / rasti v polsenci ♦ astr., fiz. območje za neprosojnim telesom, kamor prihaja samo del svetlobe od svetila ♪
  24.      pomanjšáva  -e ž (ȃ) glagolnik od pomanjšati: pomanjšava slike / izdelati model v štirikratni pomanjšavi ♪
  25.      pomazíliti  -im dov. (í ȋ) 1. star. pomazati, namazati z mazilom: pomaziliti vneto kožo / pomaziliti lase 2. rel. z oljem za maziljenje obredno pomazati: pomaziliti birmancu čelo pomazíljen -a -o: pomaziljeni lasje ∙ ekspr. pomaziljene besede pretirano slovesne, sladkobne ♪

   1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA