Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (6.126-6.150)


  1.      mehanizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. uvesti stroje za opravljanje kakega dela: mehanizirati košnjo, molžo / mehanizirati gospodinjstvo; kmetijstvo se vse bolj mehanizira // opremiti s stroji: luko, obrat so že precej mehanizirali 2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: mehanizirati gibe ♦ ped. mehanizirati poštevanko naučiti se jo tako, da se lahko uporablja brez razmišljanja, sklepanja // ekspr. povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti: mesto mehanizira vse življenje mehanizíran -a -o: mehaniziran obrat; postopek je zdaj že mehaniziran ♪
  2.      mehčáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. delati kaj tako, da se (rado) a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo 2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne 3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno 4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana ● ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren ◊ kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli; lingv. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati mehčán -a -o: mehčani soglasnik ♪
  3.      mehkúžiti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr. povzročati, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: udobje je vojake vedno bolj mehkužilo; mehkužiti se v varnosti in brezdelju / značaj se mu mehkuži // pretirano negovati, razvajati: le mehkuži ga, da ne bo za nobeno rabo ♪
  4.      mehúrčiti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje, mehurčke: z izdihavanjem zraka je mehurčil vodo / sluznica se mehurči ♪
  5.      mehúrčkati  -am nedov. (ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurčke: plavalec je lovil sapo in mehurčkal vodo; pena na pivu se mehurčka ♪
  6.      mehúriti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje: mehuriti tekočino; ko voda vre, se kadi in mehuri / kužne bolezni, ki mehurijo kožo; listi se mehurijo ♪
  7.      mejášiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž., redko imeti s kom isto, skupno mejo: na zahodu mejašimo z Italijani ♪
  8.      mejíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. imeti isto, skupno mejo: Slovenija meji na Avstrijo, Hrvatsko, redko z Avstrijo, s Hrvatsko / tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino / soba meji z eno steno na dvorano / v gozdu meji s sosedom 2. knjiž. omejevati, zapirati: visoke skale so mejile globel / črta dreves je mejila obzorje 3. redko deliti, ločevati: obzidje je mejilo mesto od predmestja / ekspr. ta dva dogodka mejijo mnoga leta 4. ekspr., navadno v zvezi z na biti zelo podoben: njegovo pisanje meji na reportažo / to meji že na blaznost ♪
  9.      meketáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se z glasom me ali mekeke: lačne koze, ovce meketajo v staji / kadar so ga hoteli otroci razdražiti, so začeli meketati 2. slabš. govoriti, pripovedovati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: kaj bo z nami, kaj bo z nami, je ves v strahu meketal starec / kaj bi toliko meketal, naredi, pa je govoril, pripovedoval meketáti se ekspr. z zategnjenim, pretrganim glasom se smejati: oglasi se vesel smeh, še stric se meketa meketáje: kozel je meketaje bežal pred psi in otroki meketajóč -a -e: meketajoč glas; meketajoč smeh ♪
  10.      mekniti  gl. makniti ♪
  11.      mektáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. tresti, mučiti: mrzlica, strah ga mekta ♪
  12.      melíniti se  -im se nedov. (í ȋ) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: pesek se melini z brega / snežne plasti se melinijo ♪
  13.      melioratíven  -vna -o prid. (ȋ) s katerim se meliorira: meliorativno pogozdovanje / meliorativna drevesna vrsta ♪
  14.      meliorírati  -am nedov. in dov. (ȋ) izboljševati zemljišča z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi: meliorirali so tisoč hektarov nerodovitne površine; meliorirati zemljišča ob reki melioríran -a -o: meliorirana zemljišča ♪
  15.      melíti se  -ím se nedov., tudi méli se (ȋ í) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: kamenje, pesek se meli s strmin / obrežje se meli ♪
  16.      melizmátičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na melizem: melizmatično petje / melizmatični okraski ♪
  17.      melodramátičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na melodramo: dobro pozna melodramatične zakonitosti / ta lik spominja na melodramatične junake 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: film z melodramatično zgodbo / govoriti z melodramatičnim glasom ♪
  18.      memorírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž., redko spominjati se: natančno memorira doživljaje; memorira ga še, sreča pa nikoli 2. ped. učiti se na pamet: učenci so memorirali zlasti v prvem in drugem razredu // pripovedovati na pamet: teksta niso smeli pripovedovati po svoje, ampak memorirati / na začetku ure je memoriral učitelju že obravnavano snov ◊ gled. v mislih obnavljati ali govoriti tekst za boljše obvladanje, ponavljati ♪
  19.      mencáti  -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. premikati del česa z roko sem in tja, da se drgne ob drug del, navadno pri pranju: mencati perilo; mencati in ožemati / v zadregi je mencal robec mečkal, stiskal // premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati: mencala je otrokove premrle roke; od veselja si je mencal dlani, roke / še ves zaspan si je mencal oči 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami: vrsta se ni premaknila, zato je vse bolj mencal; otrok nestrpno menca pred vrati / v zadregi je mencal z nogami / kaj pa toliko menca na sedežu 3. ekspr. hoditi s kratkimi koraki: mencal je okoli očeta in ga pregovarjal; mencati proti domu; počasi, urno mencati 4. ekspr. omahovati, pomišljati se: menca in menca, preden kaj stori / mencati z odgovorom / mogoče, najbrž, je mencala ◊ agr. mencati proso ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih; meti ♪
  20.      mencorítiti  -im [mǝn] nedov. (í ȋ) slabš. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z zadnjico: v zadregi je mencoritil sredi sobe / mencorititi na stolu // hoditi s kratkimi koraki: ustavljali so se, pa spet mencoritili dalje; mencorititi sem in tja ♪
  21.      mendráti  -ám [mǝn] nedov. (á ȃ) 1. hoditi po čem, da se pritisne k tlom, navzdol in se pri tem poškoduje ali uniči: konji, lovci mendrajo travo, žito / mendrati po ajdi, travi / mendrati gredo, polje / od jeze je mendral klobuk na tleh // ekspr. hoditi po kom in mu pri tem povzročati (hude) telesne poškodbe: ujetnika so podrli na tla, ga suvali in mendrali; konji so mendrali po ljudeh 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami; mencati: deklica ob mizi je ves čas mendrala // hoditi s kratkimi koraki: mendral je okoli očeta in ga pregovarjal; od veselja je mendral po hiši / pri hoji mendra // hoditi sploh: ves dan je mendral po mestu; ni mogel spati, pa je mendral okoli / fant že dolgo mendra za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost 3. ekspr. omahovati, pomišljati se: mož ne mendra, kadar se mora odločiti / mogoče, najbrž, je mendral ♪
  22.      meningítis  -a m (ȋ) med. vnetje možganske mrene: otrok je zbolel za meningitisom / klopni meningitis virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop ♪
  23.      meníšiti  -im [tudi mǝn] nedov. (í ȋ) knjiž. biti menih: štiri leta je menišil v cistercijanskem samostanu ♪
  24.      meníti  -ím tudi méniti -im dov., méni tudi mêni (ȋ í; ẹ̄) zastar. menjati: menila sta obleko, da ju niso spoznali / to meni slabost v moč ♪
  25.      meníti  in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte meníti se in méniti se, tudi méniti se 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti ● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami ♪

   6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA