Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (59.180-59.204)


  1.      zaposlênost  tudi zapôslenost -i ž (é; ȏ) stanje zaposlenega človeka: težave z varstvom otrok zaradi zaposlenosti mater / biti utrujen od neprestane zaposlenosti // stopnja vključenosti za delo sposobnih ljudi v redno delovno razmerje: visoka zaposlenost prebivalstva; povečanje, rast, zmanjšanje zaposlenosti / primerjava med zaposlenostjo v industriji in kmetijstvu med številom zaposlenih ♪
  2.      zaposlítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od zaposliti: zavrniti zaposlitev kandidata; prositi za zaposlitev; reševati problem zaposlitve mladih; pogodba o zaposlitvi / zaposlitev otrok z raznimi dejavnostmi / odločiti se za zaposlitev v grafičnem podjetju ♦ šol. tiha zaposlitev samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak od njih tiho opravlja svojo nalogo // redko zaposlenost: potrdilo o zaposlitvi / velika zaposlitev žensk v tekstilni industriji 2. delo na podlagi delovnega razmerja: dati, ponuditi komu zaposlitev; dobiti, iskati, najti zaposlitev / navesti dosedanje zaposlitve; kraj zaposlitve; delavec brez zaposlitve / honorarna zaposlitev; polna, redna zaposlitev; priložnostna, stalna, začasna zaposlitev ♪
  3.      zaposlítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zaposlitev: zaposlitvene možnosti žensk / zaposlitvena struktura ◊ med. zaposlitvena terapija terapija, pri kateri se zdravi s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela ♪
  4.      zaposlovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zaposlovati: pospeševati zaposlovanje delavcev; zaposlovanje žensk; politika zaposlovanja; zavod za zaposlovanje ♪
  5.      zapostávljanje  -a s (á) glagolnik od zapostavljati: težko prenašati zapostavljanje; nacionalno, rasno zapostavljanje; zapostavljanje šolstva; zapostavljanje in poniževanje / zapostavljanje priimka ♪
  6.      zapostávljenost  -i ž (ȃ) stanje zapostavljenega človeka: razmišljati o lastni zapostavljenosti; socialna zapostavljenost / zapostavljenost gospodarstva ♪
  7.      zapóved  -i ž (ọ̑) kar pove, sporoči, da se kaj mora narediti, delati: izpolnjevati, kršiti, prelomiti zapoved; ravnati se po zapovedi / cerkvene zapovedi / ukloniti se očetovi zapovedi zahtevi; star. izvršiti poveljnikovo zapoved ukaz, povelje // ekspr., navadno s prilastkom kar je za koga tako, da se mora upoštevati: prva zapoved pisca je odkritosrčnost / poštenost je osnovna nravna zapoved / modne zapovedi // glagolnik od zapovedati: nasvetu je sledila zapoved ◊ rel. deset božjih zapovedi zapovedi, dane Mojzesu na Sinajski gori; voj. dnevna zapoved dnevno povelje ♪
  8.      zapovedljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) zapoveduje: zapovedljiv človek / zapovedljiv glas zapovedljívo prisl.: zapovedljivo klicati ♪
  9.      zapovedoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor zapoveduje: soglašati z zapovedovalcem; zapovedovalci in izpolnjevalci zapovedi / postal je zapovedovalec v hiši ♪
  10.      zapovedoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki (rad) zapoveduje: zapovedovalen človek; nekateri otroci so zapovedovalni / zapovedovalne besede zapovedoválno prisl.: zapovedovalno reči, vprašati ♪
  11.      zapovedoválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost zapovedovalnega človeka: motila ga je njena zapovedovalnost ♪
  12.      zapovedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zapovedovati: naveličal se je njegovega zapovedovanja ♪
  13.      zapovŕsten  -tna -o prid. (r̄) 1. ki leži, se nahaja za drugim: zapovrstni obrambni jarki; zapovrsten niz vagonov 2. ki si neposredno sledi v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: v lestvi manjkata dva zapovrstna klina / dve zapovrstni leti je bila toča / zapovrstni dogodki / zapovrstna številka zaporedna zapovŕstno prisl.: razporejati zapovrstno ♪
  14.      zapovŕstje  -a s (ȓ) 1. kar je določeno s sledenjem stvari v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: dejanje se razpleta v časovnem zapovrstju; dogovoriti se o zapovrstju nastopov; spremeniti zapovrstje oddaj / zapovrstje črk v abecedi 2. več sledečih si pojavov, stvari: na njegovo odločitev je vplivalo zapovrstje naključij / opaziti zapovrstje kratkih, svetlih prog na obzorju ♪
  15.      zapovrstjó  prisl. (ọ́) 1. izraža zaporedno razvrstitev v prostoru, času: zapovrstjo korakati, stati / naštel je knjige zapovrstjo, kakor so izhajale; oglej si te slike zapovrstjo 2. izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo: pili so zapovrstjo iz enega kozarca; ob odhodu so jima zapovrstjo zaželeli srečno pot 3. izraža, da si časovne enote, ponovitve, stvari neposredno sledijo: več dni zapovrstjo so jo opazovali; zmagal je dvakrat zapovrstjo; več zob zapovrstjo je gnilih // izraža, da si kaj sledi v majhnih časovnih presledkih: zapovrstjo je izdal več knjig; poleti je bilo več prireditev zapovrstjo ● ekspr. tega fanta ji odsvetujejo vsi zapovrstjo prav vsi ♪
  16.      zapovŕstnost  -i ž (r̄) značilnost zapovrstnega: zapovrstnost dogodkov; zapovrstnost potresnih sunkov / ugotoviti zapovrstnost dokumentarnih zapisov / vse je prikazano v časovni zapovrstnosti v časovnem zapovrstju ♪
  17.      zapoznèl  in zapoznél -éla -o [eu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) 1. ki se začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zapoznel razvoj, učinek; zapoznela pomlad; zapoznelo cvetenje 2. ki ostane, se zadržuje kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapozneli ptič / zapozneli plodovi; zapoznelo cvetje / zapozneli vozniki zapoznélo prisl.: zapoznelo izšla knjiga; prim. zapozneti ♪
  18.      zapoznítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zapozniti: zapoznitev razvoja ♪
  19.      zaprašênost  -i ž (é) 1. stanje zaprašenega: zaprašenost okolice cementarne; zaprašenost ozračja 2. slabš. zastarelost, nesodobnost: predstava se ni mogla izogniti zaprašenosti 3. slabš. neživljenjskost, nestvarnost: zaprašenost vzgoje ♪
  20.      zapraševánje  -a s (ȃ) glagolnik od zapraševati: z asfaltiranjem ceste zmanjšati zapraševanje okolice / zapraševanje rastlin; sredstva za zapraševanje ♪
  21.      zaprávljanje  tudi zapravljánje -a s (á; ȃ) glagolnik od zapravljati: zapravljanje denarja / zapravljanje zdravja / zapravljanje časa ♪
  22.      zapravljív  -a -o prid., zapravljívejši (ȋ í) ki rad zapravlja: ta rod ni bil nikoli zapravljiv; zapravljive ženske zapravljívo prisl.: zapravljivo živeti ♪
  23.      zapravljívček  -čka m (ȋ) 1. lahek, odprt voz z vzmetmi, navadno za dve osebi: vpreči konje v zapravljivček; peljati se z zapravljivčkom 2. ekspr. zapravljiv človek: lahkoživček in zapravljivček ♪
  24.      zapravljívec  -vca m (ȋ) 1. ekspr. zapravljiv človek: imeli so ga za zapravljivca; veseljak in zapravljivec 2. knjiž. zapravljivček: peljati se z zapravljivcem ♪
  25.      zapravljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zapravljivega človeka: očitati komu zapravljivost; varčnost in zapravljivost ♪

   59.055 59.080 59.105 59.130 59.155 59.180 59.205 59.230 59.255 59.280  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA