Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ti (58.455-58.479) 
- vzóči predl. (ọ̑) zastar., z rodilnikom pred očmi, vpričo: vzoči množice ljudi je skočil v ogenj ● zastar. postaviti se vzoči vladarju proti ♪
- vzòr vzôra m (ȍ ó) oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca // ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti ● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; redko delati po vzoru drugih po zgledu ♪
- vzórčar -ja m (ọ̄) risar vzorcev: vzorčarji za nakit, posodo / knjiž. zaposliti se v tekstilni tovarni kot vzorčar desenater ♪
- vzórček -čka m (ọ̄) manjšalnica od vzorec: zavesa z belim vzorčkom; plesti lep vzorček / vzeti vzorček snovi ♪
- vzórčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzorec: vzorčni izdelek / vzorčno blago / vzorčna metoda; vzorčna skupina ♦ ekon. vzorčni velesejem velesejem, na katerem se razstavljajo vzorci blaga; tekst. vzorčni risar; vzorčna proizvodnja proizvodnja vzorcev za pripravo redne proizvodnje; tisk. vzorčna pola natisnjena pola za ogled vzórčno prisl.: vzorčno izbrati osebe; vzorčno zanimiva tkanina ♪
- vzórčenje -a s (ọ̑) glagolnik od vzorčiti: vzorčenje zraka; metoda, sistem vzorčenja / vzorčenje tkanine ♪
- vzórec -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na
koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec ● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena ◊ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj ♪
- vzóren -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepe ♦ šol. vzorna ura učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču 2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču vzórno prisl.: vzorno se vesti; vzorno urejen ♦ šol. imeti v vedenju vzorno najboljšo opisno oceno ♪
- vzórnica -e ž (ọ̑) ženska, ki je komu, za koga vzor: postala jim je vzornica; posnemati vzornico; filmska, literarna vzornica ◊ tekst. risba vezave na mrežastem papirju ♪
- vzórnik -a m (ọ̑) kdor je komu, za koga vzor: postati komu vzornik; posnemati vzornika; igralski, literarni vzornik; vzornik mladine; vzornik v govorjenju, oblačenju ♪
- vzórniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzornike: vzorniške lastnosti / vzorniška skupina ♪
- vzorovánje -a s (ȃ) glagolnik od vzorovati se: vzorovanje po tuji literaturi; v njegovih pesmih se kaže vzorovanje pri starejših pesnikih ♪
- vzpenjáča -e ž (á) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora po strmini, jašku s pomočjo vlečne žične vrvi ali zobatega kolesa: graditi vzpenjačo na vrh gore; spodnja postaja vzpenjače / gorska vzpenjača / gondolska, smučarska vzpenjača žičnica / peljati se z vzpenjačo; hitrost vzpenjače 2. zastar. dvigalo: vzpenjača jih je dvignila do najvišjega nadstropja ♪
- vzpénjanje -a s (ẹ̑) glagolnik od vzpenjati se: vzpenjanje planincev na goro / vzpenjanje konj na zadnjih nogah / vzpenjanje bršljana po zidu / družbeno vzpenjanje / vzpenjanje kvišku, navzgor ♪
- vzpenjávka -e ž (ȃ) rastlina, ki se pri rasti oprijema opore: vzpenjavka že cveti / sobne vzpenjavke / vrtnica vzpenjavka ♪
- vzpétost -i ž (ẹ̑) 1. lastnost, značilnost vzpetega: strma vzpetost pobočja 2. knjiž. vzpetina: iz ravnine se dvigajo osamljene vzpetosti ♪
- vzplamenítev -tve ž (ȋ) glagolnik od vzplameneti: vzplamenitev strasti / vzplamenitev bojev ♪
- vzplapolánje -a s (ȃ) glagolnik od vzplapolati: vzplapolanje plamena / vzplapolanje strasti ♪
- vzplapolávanje -a s (ȃ) glagolnik od vzplapolavati: vzplapolavanje sveč / vzplapolavanje želja ♪
- vzpodbúda -e ž (ȗ) spodbuda: za vzpodbudo kaj povedati / to naj ti bo v vzpodbudo / nagrada je bila zanj velika vzpodbuda / črpati vzpodbude iz klasičnih del ♪
- vzpodbúden -dna -o prid., vzpodbúdnejši (ú ū) spodbuden: vzpodbudna beseda, novica / raziskave so dale vzpodbudne rezultate vzpodbúdno prisl.: vzpodbudno vplivati ♪
- vzpòn vzpôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od vzpeti se: alpinisti so ponovili vzpon; plezalni vzpon; vzpon na goro; vzpon in sestop / vzpon ceste je velik / gospodarski, politični vzpon koga; umetniški vzpon gledališča; vzpon kvalitete, proizvodnje / publ.: ta dejavnost je v stalnem vzponu; umreti v vzponu moči 2. svet, ki je čedalje višji v določeni smeri: dolg, strm vzpon / cesta, proga ima več vzponov in spustov 3. razmerje med višinsko razliko v smeri navzgor in vodoravno oddaljenostjo dveh točk: izračunati vzpon; vzpon in padec 4. kar kaže, izraža, da je prišlo kaj na višjo jakostno, kakovostno stopnjo: izdelek predstavlja velik vzpon našega gospodarstva; ta podoba je zadnji mojstrov vzpon ◊ alp. letni, zimski vzpon; prvenstveni vzpon po smeri, ki je ni še nihče preplezal;
geom. vzpon tangens naklonskega kota premice ali ravnine; žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka ♪
- vzpónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzpon: vzponski napor ♦ meteor. vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka; šport. vzponski korak korak, prilagojen vzponu, vzpenjanju; žel. vzponski upor komponenta sile težnosti vozila, ki deluje v smeri proge navzdol ♪
- vzporèd -éda m (ȅ ẹ́) zastar. 1. vrstni red, zaporedje: spreminjati vzpored; opisovati v določenem vzporedu 2. spored, program: vzpored prireditve ♪
- vzporédba -e ž (ẹ̑) publ. primerjava: delati vzporedbe / vzporedba enega predloga z drugim ♪
58.330 58.355 58.380 58.405 58.430 58.455 58.480 58.505 58.530 58.555 
