Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (52.830-52.854)


  1.      strúna  -e ž (ú) 1. svilena, kovinska, plastična nit pri nekaterih glasbilih: struna brni, se trese; struna poči, se pretrga; napeti, uglasiti strune; vleči z lokom po strunah; razglašena struna; strune harfe, kitare; biti napet kot struna; cesta, ravna kot struna / glasbila na strune, s strunami / ekspr. zna ubirati strune igrati na glasbilo s strunami 2. knjiž., ekspr., s prilastkom lastnost, značilnost koga glede na odzivanje na zunanje dogodke: poznala je strune njegove duše / z oslabljenim pomenom v srcu mu je zazvenela struna ljubezni ● ekspr. v svojih zahtevah je strune prenapel preveč je zahteval; ekspr. brenkati na čustvene strune skušati vplivati na čustva; govoriti čustveno; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko ubral, zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ◊ zool. struna ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev ♪
  2.      strúnjak  -a m (ȗ) nekdaj preprosto glasbilo s struno, strunami: igrati na strunjak ♦ muz. monokord ♪
  3.      strúp  -a m (ȗ) 1. snov, ki je zaradi svojih (kemičnih) sestavin organizmu zelo škodljiva ali smrtna: strup je začel takoj delovati; v vino mu je dala, stresla strup; nastaviti živali strup; pojesti, spiti strup; umreti zaradi strupa; hud, jedek strup; delovati kot strup / alkohol je za otroka strup; ekspr. dimniki so bruhali v ozračje strupe strupene snovi, pline / bojni strupi; kačji, rastlinski strupi; podganji strup za uničevanje podgan 2. ekspr. kar deluje negativno, notranje uničujoče: v duši se mu je nabiral strup; ima strup v srcu / ta knjiga je zanj pravi strup / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom razjeda jo strup dvomov, ljubosumnosti ● ekspr. njegove besede, pripombe so polne strupa so zlobne; ekspr. ne jemlji toliko strupov zdravil ◊ biol. bakterijski strup; farm. krvni, srčni, želodčni, živčni strupi ♪
  4.      strupén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki vsebuje organizmu zelo škodljive ali smrtne sestavine: strupena snov; te primesi so strupene / pripraviti komu strupen napoj; zrak po industrijskih mestih je pogosto strupen / strupeni deli rastlin; strupene gobe; strupene kače; strupeno želo / strupena puščica 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strupen mraz; burja je bila strupena / strupena lakota 3. ekspr. hudoben, zloben: to je strupen človek; danes je zelo strupena; biti strupen do koga, nar. na koga / strupen glas, pogled, smeh; strupene besede ● ekspr. biti strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. strupena barva barva, ki učinkuje zelo neprijetno; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora strupéno prisl.: strupeno odgovoriti, pogledati; strupeno mrzlo jutro; strupeno rdeča barva ♪
  5.      strupenína  -e ž (í) 1. knjiž. strupena snov, strup: učinkovanje strupenine / izločati strupenino 2. star. strupene živali, navadno kače: v gozdu je bilo polno strupenine; škorpijoni in druga strupenina ♪
  6.      strupénka  -e ž (ẹ̄) knjiž. 1. strupena žival, navadno kača: na skalah je bilo več strupenk / krastača strupenka 2. strupena rastlina, navadno goba: odtrgati strupenko; med gobami je bilo nekaj strupenk ♪
  7.      strupénost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost strupenega: strupenost plinov, snovi / te gobe so znane po svoji strupenosti / ekspr. to se kaže v njegovi strupenosti hudobiji, zlobi / ekspr. strupenost besed, pogledov ♪
  8.      strupénski  -a -o prid. (ẹ̑) star. 1. hud, oster: strupenski mraz / čutil je strupenske bolečine 2. hudoben, zloben: to je strupenski fant / njegove strupenske besede / bal se je njenega strupenskega jezika strupénsko prisl.: strupensko govoriti; strupensko hud mraz ♪
  9.      strupnína  -e ž (ȋ) med. strupena snov, nastala v telesu kot posledica bolezni: izločati strupnino; nauk o strupih in strupninah / bakterijske strupnine; strupnina bacilov ♪
  10.      strúžec  -žca m (ȗ) zastar. oblič, skobljič: zgladiti desko s stružcem ♪
  11.      strúženje  -a s (ú) glagolnik od stružiti: struženje kovin / struženje lesenih pet / plano, vzdolžno struženje ♪
  12.      strúženka  -e ž (ú) um. grafična tehnika, pri kateri struženje in poliranje hrapave bakrene plošče omogoča prehode iz temnega v svetlo: barvna struženka // odtis v tej tehniki: razstava struženk ♪
  13.      stružílo  -a s (í) star. strugalo: izgladiti s stružilom ♦ les. rezilo obliča, skobljiča ♪
  14.      strúžnica  -e ž (ȗ) stroj za struženje: obdelati na stružnici; ima delavnico z moderno stružnico / avtomatska, ročna stružnica; kovinska, lesna stružnica ♦ strojn. plana stružnica za struženje ravnih ploskev ♪
  15.      strúžnik  -a m (ȗ) star. strugarsko dleto: premikati stružnik po stružnici ♪
  16.      stŕžek  -žka m (ȓ) 1. zool. zelo majhna ptica pevka z rjavkastim kratkim repom, Troglodytes troglodytes: na vrtu poje stržek; sinice in stržki 2. ekspr. droben, majhen človek, navadno otrok: stržek je hitro tekel proti domu ♪
  17.      stržén  -a m (ẹ̑) 1. notranji, osrednji del stebla, debla: izrezati stržen; bezgov stržen; stržen koruze, vrtnice; stržen in skorja 2. iz odmrlega tkiva sestavljen osrednji, trdnejši del tvora: iztisniti, potegniti stržen iz tvora / gnojni stržen 3. knjiž. jedro, bistvo: stržen pripovedi, problema / idejni, miselni stržen 4. geogr. najgloblji del rečne struge, nad katerim je tok najhitrejši: stržen reke / vodni stržen ◊ anat. lasni stržen osrednji del lasu z nepopolno poroženelimi celicami; gozd. stržen oglarske kope odprtina v sredini kope v obliki cevi za prižiganje; teh. elektroda s strženom strženska elektroda ♪
  18.      stržénar  -ja m (ẹ̑) agr., navadno v zvezi kapus strženar krmni ohrovt z debelim kocenom: gojiti kapus strženar ♪
  19.      stúden  -dna -o prid. (ú ū) zastar. gnusen: studna krastača / pretvarjajo svoj studni obraz / studne besede stúdno prisl.: studno namrščiti obraz ♪
  20.      studèn  -êna -o in studén -a -o prid. (ȅ é; ẹ̑) zastar. mrzel: studena pijača / napiti se studene vode / studen veter ♪
  21.      studênček  -čka m (é) manjšalnica od studenec: iz tal teče bister studenček / prala je na studenčku ● ekspr. iz oči sta se ji udrla studenčka solz začela je jokati ♪
  22.      studênčen  -čna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na studenec: studenčna voda ◊ bot. studenčni jetrnjak mah z ženskimi in moškimi spolnimi organi na zgornji strani rastlin, Marchantia polymorpha studênčno prisl.: studenčno čista resnica ♪
  23.      studênčnica  -e ž (ȇ) studenčna voda: piti studenčnico; mrzla studenčnica ♪
  24.      studenčnína  -e ž (ȋ) zastar. studenčnica: piti studenčnino ♪
  25.      studênec  -nca m (é) 1. manjši izvir vode: zaradi suše je studenec usahnil; bister, hladen studenec; žuborenje studenca; misel, čista kot studenec ♦ geogr. arteški studenec ki pod pritiskom privre na dan izpod neprepustnih plasti; presihajoči studenec ki v določenih časovnih presledkih izvira in presiha // vodni tok tega izvira: postrvi iz studenca; prala je na studencu; pren., knjiž. njegova poezija je poživljajoči studenec 2. ekspr., navadno z rodilnikom kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: studenec dohodkov / tu je studenec modrosti; studenci veselja, življenja 3. ekspr., navadno z rodilnikom velika količina česa: vlil se ji je studenec besed ♪

   52.705 52.730 52.755 52.780 52.805 52.830 52.855 52.880 52.905 52.930  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA