Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (51.905-51.929)


  1.      spôrček  -čka m (ō) ekspr. manjšalnica od spor: poravnati sporček z znancem ♪
  2.      sporêči se  -rêčem se dov., sporêci se sporecíte se; sporékel se sporêkla se (é) z besedami, navadno ostrimi, izraziti medsebojno nesoglasje, nasprotovanje: fantje se večkrat sporečejo in stepejo; sporekla sta se zaradi otrok; sporeči se za nepomembne reči, ekspr. za prazen nič; sporeči se z možem; hudo, malo, zelo, ekspr. do smrti se sporeči ♪
  3.      sporèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored; gledališče je delo uvrstilo v svoj spored; radijski, televizijski spored; spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil ♪
  4.      sporéden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. vzporeden: sporedne poti / sporedni umetnostni tokovi / knjiž. sporedna izdaja knjige v nemškem in slovenskem jeziku istočasna 2. star. postranski, obroben, nepomemben: sporedne, nebistvene napake / stvar je sporednega pomena sporédno prisl.: sporedno izdati zbirko novel in pesmi; postelja je stala sporedno z mojo ♪
  5.      sporédnica  -e ž (ẹ̑) star. vzporednica: v njenem življenju je iskal sporednice s svojim / hodil sem v peti a razred, prijatelj pa v sporednico v paralelko ♪
  6.      spóren 1 -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki zaradi določene lastnosti povzroča spor: sporna zadeva; sedanja meja je sporna / sporna trditev, zahteva 2. publ. dvomljiv, negotov: uspeh akcije je zelo sporen / sporna kakovost ♪
  7.      sporíš  -a m (í) bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih, Verbena: nabirati sporiš / navadni sporiš ♪
  8.      sporóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od sporočati: sporočanje novic, pozdravov; sporočanje po radiu, telefonu; oblike sporočanja / govorno, pisno, ustno sporočanje ♪
  9.      sporočílce  -a s (ȋ) ekspr. manjšalnica od sporočilo: napisati kratko sporočilce / poslati sporočilce ♪
  10.      sporočílo  -a s (í) 1. kar se o določeni stvari sporoči: sporočilo ga je vznemirilo; dobiti, napisati sporočilo; kratko, veselo, zaupno sporočilo; sporočilo javnosti; sporočilo o dogodku; sporočilo po radiu, v časopisu; oddajanje, posredovanje sporočil; stil, vsebina sporočila / diplomatsko, vojaško sporočilo; pismeno, ustno sporočilo; poslovno, šifrirano, telefonsko sporočilo / poslati sporočilo sporočiti / listek s sporočilom / vreči sporočilo v nabiralnik 2. navadno s prilastkom kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo: v teh slikah je težko najti kako sporočilo; idejno, moralno sporočilo filma, romana 3. star. izročilo: ohranjati sporočilo; književno sporočilo zamejskih Slovencev / ustno sporočilo ● zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ♪
  11.      sporočítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od sporočiti: sporočitev naslova ♪
  12.      sporočljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. 1. ki se da sporočiti: obvestilo danes ni sporočljivo / sporočljiva izkušnja 2. sposoben sporočiti: tako pisanje je premalo sporočljivo ♪
  13.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪
  14.      sposóbnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost, potrebna za opravljanje kake dejavnosti: imeti, pridobiti kako sposobnost; poznam njegove sposobnosti; prilagoditi pouk sposobnostim učencev / tedaj je pokazal svoje sposobnosti; to presega moje sposobnosti / delovna, strokovna, vozniška sposobnost; duševne, telesne sposobnosti; pridobljene, prirojene sposobnosti / povečati proizvodne sposobnosti tovarne / kreditna sposobnost lastnost koga, ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit ◊ fiz. adsorpcijska sposobnost oglja; fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle; pravna sposobnost sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti ♪
  15.      sposóbnosten  -tna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na sposobnost: sposobnostne razlike / opraviti sposobnostni izpit, preizkus; sposobnostni testi sposóbnostno prisl.: sposobnostno povprečen ♪
  16.      spoštljív  -a -o prid., spoštljívejši (ȋ í) ki ima, kaže spoštovanje: ta človek je zelo spoštljiv; spoštljiv do staršev, učitelja / spoštljiv glas, pogled; njegove besede so bile spoštljive / spoštljiv naslov ● ekspr. stati v spoštljivi razdalji v razdalji, ki jo zahteva spoštovanje, previdnost; ekspr. v banki ima naloženo spoštljivo vsoto denarja (zelo) veliko; evfem. zdaj je že v spoštljivih letih star, starejši spoštljívo prisl.: spoštljivo govoriti ♪
  17.      spoštljívost  -i ž (í) lastnost spoštljivega človeka: ugaja ji njegova spoštljivost / v pogledih je bilo videti spoštljivost / narediti kaj iz spoštljivosti do koga / dogodka se spominja z vso spoštljivostjo ♪
  18.      spoštoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor koga spoštuje: imeti veliko spoštovalcev in prijateljev / pesnikovi spoštovalci so priredili ob obletnici njegove smrti literarni večer / prebivalci tega mesta so veliki spoštovalci likovne umetnosti ljubitelji ♪
  19.      spoštovánje  -a s (ȃ) 1. zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: čutiti, izgubiti spoštovanje do starejših, voditeljev; z besedami, dejanji izkazati komu dolžno, veliko spoštovanje; z delom si pridobiti spoštovanje / imeti, uživati spoštovanje; narediti iz spoštovanja; govoriti o čem s spoštovanjem / publ., kot vljudnostna fraza sprejmite izraze mojega spoštovanja / v meščanskem okolju, kot pozdrav moje spoštovanje / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem // ekspr., navadno v zvezi vreden spoštovanja izraža, da je koga ali kaj vredno upoštevati: tak nasprotnik je vreden vsega spoštovanja; njegova odločnost je spoštovanja vredna 2. upoštevanje, izpolnjevanje: spoštovanje dogovorov, predpisov, rokov ♪
  20.      spót  -a m (ọ̑) publ. navadno reklami namenjena krajša, vsebinsko zaključena enota zlasti televizijskega programa: prikazovati spote / reklamni spot ♪
  21.      spotakljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotakljiva pesem, slika; spotakljiva tema / spotakljiva trditev / moralno, politično spotakljiv spotakljívo prisl.: spotakljivo govoriti; sam.: v opisu ni nič spotakljivega ♪
  22.      spóten  -tna -o prid. (ọ̑) redko poten1: spotne ovire / spotni spomini spomini s poti ♪
  23.      spótoma  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: kruh in mleko je kupila spotoma; spotoma poglej, če so naši doma / šel je za njo in se spotoma oblačil med potjo, med hojo / v povedni rabi ko greš na postajo, stopi na pošto, je prav spotoma ob poti, blizu 2. ekspr. z lahkoto, brez težav: članek je kar spotoma napisal 3. nar. takoj: kar mu naročiš, vse spotoma pozabi ♪
  24.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪
  25.      spovédanec  -nca m (ẹ̑) rel. kdor je spovedan: naložiti spovedancu pokoro; spovednik in spovedanec ♪

   51.780 51.805 51.830 51.855 51.880 51.905 51.930 51.955 51.980 52.005  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA