Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (49.430-49.454)


  1.      rúševka 2 -e ž (ú) vrtn. rušinka: dodati rastlini ruševko ♪
  2.      rušílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) 1. kdor ruši: barakarji so hoteli pregnati rušilce / ekspr. rušilci starega družbenega reda / ekspr. rušilec discipline, sloge 2. voj. hitra vojna ladja, oborožena s topovi, torpedi in raketami, zlasti za zaščito konvojev: konvoj je imel na razpolago dva rušilca; križarke, fregate in rušilci / raketni, torpedni rušilec ♪
  3.      rušína  tudi rúšina -e ž (í; ú) star. ruša: obložiti stezo z rušinami; kompost iz gnoja in rušin / sledovi koles na rušini ♪
  4.      rušínka  -e ž (ȋ) vrtn. prst iz preperele ruše: dodati rastlini rušinko in gnojevko ♪
  5.      rušítelj  -a m (ȋ) kdor ruši: rušitelji so začeli podirati hišo / ekspr. rušitelj enotnosti / ekspr. brezobzirni rušitelji tradicije ♪
  6.      rušítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od rušiti: rušitev poškodovanih hiš ♪
  7.      rušítven  -a -o (ȋ) pridevnik od rušitev: predložiti komisiji rušitveni načrt ♪
  8.      rúšje  -a s (ū) 1. grmičast bor, ki raste v višjih legah: krivenčasto rušje; macesen in rušje 2. drevje, grmovje rušja: težko je hodil skozi rušje; skriti se v rušju ♪
  9.      rušljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se rad (po)ruši, zruši: iz blata zidane hiše so zelo rušljive / zavarovati rušljiva pobočja / rušljive skale krušljive, drobljive / ekspr. rušljivo ravnotežje ♪
  10.      rúšnat  -a -o prid. (ȗ) pokrit z rušo: rušnat nasip; rušnata tla / tam imajo koče rušnate strehe ◊ bot. rušnata masnica na vlažnih tleh rastoča visoka trava z raskavimi listi in zelenimi klaski v latu, Deschampsia caespitosa; rušnata zvončnica ♪
  11.      rúšnja  -e ž (ȗ) star. ruša: iz rušnje štrli kamen; sedeti na rušnji ♪
  12.      rút  -a m (ȗ) nar. severozahodno s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: strmi ruti ♪
  13.      rúta 1 -e ž (ú) 1. žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike: dati ruto na glavo; njena mati nosi ruto; potegniti si ruto na oči; zavezati ruto na tilniku, pod brado; zavezati komu oči z ruto; pisana, velika ruta; svilena ruta; ogel rute; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo / naglavna ruta // kar je temu podobno: razgrnil je ruto in naložil nanjo jabolka / zaviti se v ogrinjalno ruto; oporna ruta okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke; ovratna ruta; pionirska ruta rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev; taborniška ruta 2. star. robec: potegniti ruto iz žepa / žepna ruta ● star. povezati obleko v ruto v culo ♪
  14.      rúta 2 -e ž (ȗ) 1. tur. načrt, popis potovanja: ruta vključuje ogled glavnega mesta / določiti ruto za naslednji dan smer potovanja 2. navt. pas morja, po katerem poteka ladijski promet: ruta med pristanišči ♪
  15.      rúta 3 -e ž (ú) knjiž., v zvezi vinska ruta vinska rutica ♪
  16.      rúte  rút ž mn. (ȗ) nar. hribi, planine: Vse rute, planine, niti skalnati podvrh in planote niso mogle zadušiti glasov (D. Druškovič) ♪
  17.      ruváč  -a m (á) 1. delavec, ki ruje: plačati ruvačem 2. agr. priprava za ruvanje, puljenje okopavin, dreves: ruvač za peso / traktorski ruvač drevja ♪
  18.      ruvánje  tudi rúvanje -a s (ȃ; ū) glagolnik od ruvati: ruvanje dreves z buldožerji / ruvanje korenja, repe / preprečiti ruvanje med pijanci; ruvanje z napadalcem ♪
  19.      rúž  -a m (ȗ) zastar. ličilo rdeče barve, zlasti za ustnice; rdečilo: ruž in puder / ruž za ustnice ♪
  20.      rúžica  -e ž (ȗ) agr. lahko rdeče vino, po izvoru iz Panonske nižine: piti ružico ♪
  21.      rváč  -a m (á) knjiž. pretepač: največji rvač med fanti ♪
  22.      ŕž  -í ž (ȓ) kulturna rastlina z dolgim steblom in dolgim klasom ali njeno seme: rž zori; sejati, žeti rž; gosta, visoka rž; snop rži / drobnozrnata rž; jara, ozimna rž ♪
  23.      rženják  -a m (á) star. rženi kruh: jesti rženjak; hlebec rženjaka ♪
  24.      ržíšče  -a s (í) njiva, na kateri je rasla rž: preorati ržišče ♪
  25.      s  [ès in sǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, s tudi ès êsa tudi s-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) devetnajsta črka slovenske abecede: napiši s; veliki S // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: s je sičnik ◊ agr. S kljuka kljuka, ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici; lingv. s kot kratica samostalnik srednjega spola ♪

   49.305 49.330 49.355 49.380 49.405 49.430 49.455 49.480 49.505 49.530  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA