Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (48.930-48.954)



  1.      richelieu  -ja [riš(ǝ)ljé] m (ẹ̑) obrt. vezenina, pri kateri so oblike obrobljene z zančnimi vbodi, izrezani deli tkanine pa so navadno povezani z mostiči: vesti richelieu
  2.      rícinus  -a m () 1. bot. grm z zelo širokimi listi, iz semen katerega se pridobiva ricinusovo olje, Ricinus communis: gojiti ricinus 2. poljud. ricinusovo olje: popiti žličko ricinusa
  3.      rícinusov  -a -o prid. () nanašajoč se na ricinus: ricinusovo seme ♦ med. ricinusovo olje olje iz ricinusovih semen, ki se uporablja zlasti kot odvajalno sredstvo
  4.      ríčet  -a m () jed iz oluščenih ječmenovih zrn: jesti ričet; ričet s prekajeno svinjsko kračo ∙ pog. dobiti dve leti ričeta biti obsojen na dve leti zapora; pog. jesti ričet biti v zaporu; nižje pog. pojdi v ričet pojdi se solit
  5.      rída  -e ž () nar. 1. nav. mn. serpentina, vijuga: ride se vijejo proti vrhu; previdno je vozil po ridah / kačje ride več serpentin zapovrstjo v strmini / cesta pelje v ridah 2. sprednji del voza pod oplenom, ki se pri spreminjanju smeri premika; blazina: voz je imel oje in rido
  6.      ríganje  -a s () glagolnik od rigati: jutranje riganje osla / riganje in kolcanje
  7.      rígelj  -glja m (í) 1. nižje pog. zapah: zapirati vrata z rigljem 2. nar. prečno nameščen tram pri kozolcu; prečnik: povezovati stebre z riglji
  8.      rígeljc  -a [gǝl] m () nar. gorenjsko marjetica: šopek rigeljcev
  9.      rigoláč  -a m (á) agr. kdor rigola: rigolači so se lotili dela v nasadu; najeti rigolača
  10.      rigólanje  -a s (ọ̑) glagolnik od rigolati: rigolanje in priprava zemljišč za nasade; lopata, stroji za rigolanje / ročno, strojno rigolanje
  11.      rigoléto  -a m (ẹ̑) šalj., navadno v zvezi peti rigoleto bruhati: preveč je pil, zdaj pa poje rigoleto
  12.      rigólnik  -a m (ọ̑) agr. rigolni plug: orati z rigolnikom; rigolnik in okopalnik
  13.      rigoríst  -a m () 1. pristaš rigorizma: rigoristi in hedonisti 2. knjiž. zelo strog, nepopustljiv človek: ta profesor je bil znan kot velik rigorist; moralni rigorist
  14.      rigorízem  -zma m () 1. filoz. etični nazor, po katerem je spoštovanje moralno-etičnih norm človekova brezpogojna dolžnost: Kantov rigorizem se kaže v njegovem zakonu o kategoričnem imperativu; hedonizem in rigorizem 2. knjiž. zelo velika strogost, nepopustljivost: rigorizem v presojanju odgovornosti
  15.      rigoróz  -a m (ọ̑) nekdaj izpit ob zaključku fakultete, zlasti pravne, s katerim dobi kandidat naslov doktor: pripravljati se na rigoroz / prvi, drugi, tretji rigoroz ∙ žarg., šol. ustni izpit kot pogoj za pripustitev k zagovoru doktorske disertacije, ki ga mora opravljati kandidat brez magisterija; ustni doktorski izpit
  16.      rigorózen  -zna -o prid., rigoróznejši (ọ̑) knjiž. zelo strog, nepopustljiv: bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim moralistom; biti rigorozen glede česa, v čem / zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov; rigorozno upoštevanje predpisov dosledno, natančno / ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni / pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost velika rigorózno prisl.: rigorozno presojati kaj
  17.      rigoróznost  -i ž (ọ̑) knjiž. zelo velika strogost, nepopustljivost: pritoževati se nad rigoroznostjo nekaterih profesorjev; očitati komu moralno rigoroznost
  18.      ríhta 1 -e ž () navadno v zvezi krvava rihta 1. zgod., v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; deželsko sodišče: poklicati koga pred krvavo rihto / krvava rihta ga je obsodila na smrt 2. star. sojenje, sodni proces: razglasiti dan krvave rihte / Nato se je začela pripravljati starodavna rihta, po kateri se je po mogočnih hišah kaznovalo prešuštvo (Prežihov)
  19.      ríhta 2 -e ž () nižje pog. ena ali več jedi, zlasti kuhanih, ki tvorijo samostojen del v okviru enega obroka: za kosilo so bile tri rihte: prežganka, krvavica s kislim zeljem in štruklji / vsako rihto je preveč solila jedpog., ekspr. ta človek je pokrita rihta ne kaže svojih negativnih lastnosti
  20.      ríhtar  -ja m (í) 1. star. sodnik: pripeljati koga pred rihtarja 2. zgod., ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja vaški poglavar, župan: tako je odločil rihtar / vaški rihtar ◊ etn. rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
  21.      rík  -a m () močen, predirljiv glas: rik se je razlegel daleč naokoli / ekspr. lovčev zmagoslavni rik krik // rikanje: slišati bikov rik
  22.      ríkanje  -a s () glagolnik od rikati: slišati je bilo rikanje bika; rikanje slonov
  23.      rikécija  -e ž (ẹ́) nav. mn., biol. mikroorganizem, ki povzroča nekatere nalezljive bolezni ljudi in živali, zlasti pegavico: z rikecijami okužene uši; rikecije in virusi
  24.      ríkša  -e ž () v nekaterih azijskih deželah vozilo z dvema kolesoma za prevoz ljudi, ki ga vleče človek: peljati se v rikši, z rikšo / motorna rikša
  25.      rílčar  -ja [č tudi lč] m () ekspr. žival z rilcem, zlasti prašič: prodati zadnjega rilčarja iz hleva ♦ zool. v tropskih gozdovih Bornea živeča opica, katere samec ima zelo dolg nos, Nasalis narvatus

   48.805 48.830 48.855 48.880 48.905 48.930 48.955 48.980 49.005 49.030  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA