Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ti (43.755-43.779)
- pománjkanje -a s (ȃ) stanje, za katero je značilna odsotnost zadostne količine materialnih dobrin: v hiši je bilo pomanjkanje; trpeti pomanjkanje; pomanjkanje denarja, kruha / pohištvo kaže na pomanjkanje; živeti v velikem pomanjkanju // dejstvo, da česa ni na razpolago v zadostni količini: pomanjkanje cementa, vode / pomanjkanje šolskih prostorov, stanovanj / pomanjkanje strokovnih kadrov / izpustili so ga zaradi pomanjkanja dokazov; pomanjkanje virov / pomanjkanje srčne kulture, samozavesti ♪
- pomanjkljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki nima vseh sestavnih delov celote, enote: pomanjkljiv naslov; predložili so pomanjkljive podatke; pomanjkljiva oprema 2. ki ni v skladu z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: pomanjkljivo delo, popravilo / pomanjkljiva znanstvena metoda / pomanjkljiva izobrazba; pomanjkljivo znanje / pomanjkljiva prehrana 3. ki ne obstaja v zadostni, zadovoljivi meri: pomanjkljivi dokazi; pomanjkljive informacije; pomanjkljiva navodila ● ekspr. prišla je v pomanjkljivi obleki neprimerno, nedostojno oblečena pomanjkljívo prisl.: pomanjkljivo govoriti tuje jezike; pomanjkljivo oblečena ženska; pomanjkljivo opremljeno stanovanje ♪
- pomanjkljívost -i ž (í) 1. nav. ekspr. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: odpraviti pomanjkljivosti; opozarjati na pomanjkljivosti; pomanjkljivosti v poslovanju / jezikovne, pravopisne pomanjkljivosti / glavna pomanjkljivost tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v razpravi je precej pomanjkljivosti c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: na stavbi so odkrili pomanjkljivosti; pomanjkljivosti novega tipa avtomobila // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: organske, telesne pomanjkljivosti 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom
slaba, nezaželena lastnost koga: vsak človek ima kako pomanjkljivost / pijančevanje je njegova velika pomanjkljivost napaka 3. lastnost, značilnost pomanjkljivega: pomanjkljivost znanstvene metode / pomanjkljivost informacij ♪
- pomanjšáva -e ž (ȃ) glagolnik od pomanjšati: pomanjšava slike / izdelati model v štirikratni pomanjšavi ♪
- pomanjševálnica -e ž (ȃ) lingv. beseda, ki izraža pomanjšanje: tvoriti pomanjševalnice / rad uporablja pomanjševalnice ♪
- pomanjševánje -a s (ȃ) glagolnik od pomanjševati: pomanjševanje fotografij ♪
- pomaránča -e ž (ȃ) južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi ali njegov sad: jesti, lupiti pomaranče / nasad pomaranč / grenka pomaranča grenkega okusa za marmelado, sadni sok; jafa pomaranča jajčaste oblike z debelo lupino, rastoča na Bližnjem vzhodu ♦ etn. sekati pomaranče metati v pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje ♪
- pomaránčevec -vca m (ȃ) 1. južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi: pomarančevci že cvetijo; nasadi pomarančevcev 2. knjiž., redko pomarančni liker: pri tretjem kozarčku pomarančevca se ji je začelo vrteti ♪
- pòmárčen -čna -o prid. (ȍ-á ȍ-ā) knjiž. nanašajoč se na čas po marcu 1848 v Avstriji: pomarčne politične razmere ♪
- pomehkúženost -i ž (ȗ) ekspr. lastnost pomehkuženega človeka: zaradi pomehkuženosti sprva ni zmogel težkega dela ♪
- pomémba -e ž (ẹ̑) zastar. pomen, pomembnost: razpravljati o pomembi umetnosti / vse to je večje pomembe, kot si mislite / ni razumel pomembe prijaznih poklonov in pozdravov ♪
- pomémben -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem
položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno
preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
- pomémbnež -a m (ẹ̑) ekspr. pomemben človek: imeti se za pomembneža ♪
- pomèn -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem,
posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
- pomének -nka m (ẹ̑) prijazen, lahkoten pogovor: pomenek je hitro stekel; obrniti pomenek drugam; pomenek o vremenu / povabiti prijateljico na pomenek // star. pogovor sploh: po pomenku s predstojnikom je bil razburjen / imela sem resen pomenek ● star. pred leti je imel pomenke s sosedovo hčerjo, pa se je razdrlo je bil njen fant, zaročenec; brati zaupne pomenke časopisno rubriko o spolnih problemih, družinskih težavah ♪
- pomenkovánje -a s (ȃ) glagolnik od pomenkovati: pomenkovanje med vožnjo; pomenkovanje v tujem jeziku / pomenkovanje je prepovedano ♪
- pomenljív -a -o prid., pomenljívejši (ȋ í) 1. ki je tak, da se da iz njega kaj spoznati, dojeti: odgovoril je s pomenljivim naglasom; pomenljiv nasmešek, pogled / obraz portretiranca je plastičen in pomenljiv / pomenljive sanje 2. knjiž. pomemben, važen: to je bil pomenljiv čas; odkritje je za razvoj znanosti zelo pomenljivo pomenljívo prisl.: pomenljivo se nasmehniti, zakašljati ♪
- poménski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pomen 1: pomenski odtenek, prenos, prizvok / pomenski obseg, razvoj besede / pomenska enota / med stavkoma je pomenska razlika / pomenske plasti pesmi ♦ lingv. pomenski kvalifikatorji kvalifikatorji, ki označujejo poosebljeno ali preneseno rabo besede, besedne zveze; pomenski premik; pomenska opozicija; pomenska razlaga v slovarju poménsko prisl.: besedi pomensko sovpadata / pomensko nepopolni glagoli ♪
- poménskost -i ž (ẹ̑) lastnost, sposobnost česa, da izraža pomen: izgubiti pomenskost; simbolna pomenskost; pomenskost besede ♪
- pomérjanje -a s (ẹ́) glagolnik od pomerjati: pomerjanje s puško / pomerjanje čevljev, oblek; kabina za pomerjanje ♪
- pomeščánjenje -a s (ȃ) glagolnik od pomeščaniti: pomeščanjenje priseljencev ♪
- pometálka -e [u̯k] ž (ȃ) delavka, ki pometa: vsako jutro srečuje na cesti pometalke ♪
- pométanje -a s (ẹ̄) glagolnik od pometati: pometanje ceste, kuhinje; čiščenje in pometanje / pometanje smeti ♪
- pomežikávanje -a [mǝž in mež] s (ȃ) glagolnik od pomežikavati: pomežikavanje zaradi močne svetlobe / pozdravila sta se s pomežikavanjem / pomežikavanje zvezd na nebu ♪
- pomežikovánje -a [mǝž in mež] s (ȃ) glagolnik od pomežikovati: motilo jo je njegovo nervozno pomežikovanje / s pomežikovanjem so ga hoteli opozoriti na šalo / opazoval je pomežikovanje luči v dolini ♪
43.630 43.655 43.680 43.705 43.730 43.755 43.780 43.805 43.830 43.855