Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (41.280-41.304)


  1.      ovíjanje  -a s (í) glagolnik od ovijati: ovijanje debel sadnega drevja s slamo / ovijanje fižola okrog prekle / ovijanje perila ♪
  2.      ovínek  -nka m (ȋ) 1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer: avtobus je pripeljal izza ovinka; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek šel je po daljši poti, ne naravnost / zvoziti ovinek / pog. rezati ovinek; ekspr. njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno na, v desno stran; pren., ekspr. srečno je prevozil vse ovinke v življenju 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito: govoriti, povedati brez ovinkov; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala 3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno: svoj cilj je dosegel po ovinkih; po ovinkih ga je izpraševala o dogodkih na vasi; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor ● ekspr. ognil se je je v velikem ovinku nikakor je ni hotel srečati; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja ♪
  3.      ovínkanje  -a s (ȋ) glagolnik od ovinkati: ovinkanje ceste / brez ovinkanja je povedala svoje mnenje ♪
  4.      ovinkárjenje  -a s (á) glagolnik od ovinkariti: pogovarjati se odkrito, brez kakršnegakoli ovinkarjenja ♪
  5.      ovínkarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ovinkarstvo: ovinkarsko pisanje / ovinkarski način izpovedovanja resnice; po ovinkarski poti so prišli do denarja ♪
  6.      ovínkoma  prisl. (ȋ) knjiž. v ovinkih, po ovinkih: steza se ovinkoma spušča v dolino / ovinkoma odgovoriti ♪
  7.      ovíra  -e ž (ȋ) 1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona // v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja 2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave ◊ jur. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir ♪
  8.      ovíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ovirati: oviranje prometa / njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč; oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo ♪
  9.      ovírnica  -e ž (ȋ) psiht. jopič z zelo dolgimi rokavi, zlasti za nemirne (duševne) bolnike: obleči, odvzeti ovirnico ♪
  10.      ovítek  -tka m (ȋ) 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo // kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki ◊ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani ♪
  11.      ovítje  -a s (ȋ) glagolnik od oviti: ovitje cevi ♪
  12.      ovlaževálec  -lca [lc in u̯c] m (ȃ) priprava za ovlaževanje, vlaženje zraka: uravnavati vlažnost z rosilci in ovlaževalci / na radiatorje so namestili pločevinaste ovlaževalce posode z vodo ♪
  13.      ovlaževánje  -a s (ȃ) glagolnik od ovlaževati: tako ovlaževanje zraka za te rastline ne zadošča; naprava za ovlaževanje prostorov ♪
  14.      ovohávanje  -a s (ȃ) glagolnik od ovohavati: ovohavanje psov / nezaupljivo medsebojno ovohavanje ♪
  15.      ovòj  -ôja m (ȍ ó) 1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa; celofanski ovoj; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo; pren., knjiž. ovoj megle, somraka 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj 3. redko paket, zavoj: pod pazduho je držal velik ovoj 4. knjiž. kuverta, ovojnica: zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem ● zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko; knjiž., redko mavčni ovoj mavčni povoj ◊ elektr. ovoj osnovni del navitja; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro ♪
  16.      ovójek  -jka m (ọ̑) star. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme; ovoj: ovojek semena / ovojek sviloprejke ◊ bot. ovršni listi socvetja ♪
  17.      ovójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ovoj ali ovijanje: ovojni material / ovojni papir / nekaj informacij o avtorju najdemo na ovojnem listu ovitku ◊ elektr. ovojna napetost napetost, ki se inducira v enem ovoju; tisk. ovojna tiskovna plošča tiskovna plošča, ki se pripne na tiskovni valj ♪
  18.      ovójka  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: meča je imel ovita z ovojkami; volnene ovojke 2. knjiž., redko kuverta, ovojnica: odpreti ovojko / dati bankovec v pisemsko ovojko 3. star. ovoj: cevi so ovijale volnene ovojke / vrat si je zavila z mehko ovojko s šalom ♪
  19.      ovójnica  -e ž (ọ̑) 1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico ∙ ekspr. njegova mesečna ovojnica je tanka ima majhne osebne dohodke; ekspr. brez modre ovojnice ni šlo podkupnine 2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana 3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mišice in sklepe ovijajo ovojnice // anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ: ledvična, vranična ovojnica ● knjiž. semena te rastline imajo močno ovojnico močen ovoj ◊ anat. kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica; biol. bakterijska ovojnica trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije; celična ovojnica zunanji, mrtvi del celice; mat. ovojnica črta, ki obdaja družino krivulj; med., vet. plodova ovojnica; zool. ovojnica pasja trakulja ♪
  20.      óvra  -e ž (ọ̑) kratica, v fašistični Italiji tajna državna policija: delovanje ovre ♪
  21.      ovrátnica  -e ž (ȃ) 1. ovratni pas, navadno za pse: sneti, zapeti psu ovratnico; prijeti žival za ovratnico; ovratnice in nagobčniki / pasja ovratnica 2. knjiž. kravata: nadeti, zavezati si ovratnico; svilena ovratnica 3. arheol. ovratni nakit, navadno v obliki (nesklenjenega) obroča: ovratnica iz polžasto zvite žice ♪
  22.      ovrátnik  -a m (ȃ) 1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik; čipkast, krznen ovratnik; okrogel, širok, štrleč ovratnik; ovratnik suknjiča; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik // kar je temu po obliki podobno: račji samec ima okrog vratu bel ovratnik 2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica: natakniti psu ovratnik; bodičast, usnjen ovratnik ◊ med. mavčni ovratnik mavčna obveza za vrat; obl. ležeči ovratnik položen po ramah; srajčni ovratnik; šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata ♪
  23.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  24.      ovrednôtenje  -a s (ȏ) glagolnik od ovrednotiti: estetsko ovrednotenje literarnega dela / razprava zasluži ovrednotenje kot znanstvena in leposlovna stvaritev ♪
  25.      ovŕšen  -šna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, ob vrhu: ovršni del krošnje ♦ bot. ovršni list list v bližini cveta ali socvetja, ki se od pravih listov navadno loči po barvi, obliki in velikosti ♪

   41.155 41.180 41.205 41.230 41.255 41.280 41.305 41.330 41.355 41.380  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA