Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ti (40.355-40.379) ![](arw_left.gif)
- okopávanje -a s (ȃ) glagolnik od okopavati: okopavanje koruze ♪
- okopavína -e ž (í) nav. mn., agr. rastlina, ki jo je treba okopavati: saditi, sejati okopavine; korenje, krompir in druge okopavine ♪
- okorélost -i ž (ẹ́) knjiž. 1. otrplost, odrevenelost: okorelost od mraza ♦ med. okorelost zmanjšana in počasnejša gibljivost zaradi organskih sprememb; mrliška okorelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic 2. nesposobnost za sprejemanje novosti: poznali so njegovo okorelost; okorelost v glasbi ♪
- okóren -rna -o prid., okórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne // neroden, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami // slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje 3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge okórno prisl.: okorno hoditi;
okorno se obnašati; okorno se prikloniti ♪
- okoríščanje -a s (í) glagolnik od okoriščati se: zlorabljati položaj za okoriščanje; okoriščanje mesarjev pri nakupu živine ♪
- okórnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost okornega: znebiti se okornosti; okornost doraščajočih otrok / okornost pri delu nerodnost, nepripravnost / okornost v izražanju ♪
- okostenélost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost okostenelega: okostenelost hrustanca / ekspr.: uradniška okostenelost; formalizem in okostenelost / ekspr. kritizirati okostenelost nekaterih vzgojnih ustanov / publ. kritika nekaterih najznačilnejših okostenelosti v naši literarni zgodovini ♦ med. bolezenska otrdelost zaradi zakostenitve ali poapnenja ♪
- okostenítev -tve ž (ȋ) glagolnik od okosteneti: okostenitev hrustanca / okostenitev mišice / okostenitev stranke ♪
- okóstje -a s (ọ̑) ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti: z gibanjem krepiti okostje; človeško okostje; okostje roke; poškodbe okostja; mišičevje in okostje / ekspr. okostje hiše ogrodje ♪
- okostnják -a m (á) 1. okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju: ogledovati si razstavljene okostnjake; suh kakor okostnjak / človeški okostnjak ∙ ekspr. bolnik je bil živ okostnjak zelo shujšan 2. ekspr. zelo suh človek: ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake ♪
- okòv -óva m (ȍ ọ̄) 1. mn., nekdaj priprava iz obročev za vklepanje: imeti okove na nogah / ležal je v okovih na kamnitih tleh / železni okovi // ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost, osebno svobodo: ko so okovi odpadli, smo spet zaživeli / stoletja smo bili vklenjeni v okove / rešiti se starih idealističnih okovov; zakonski okovi / z oslabljenim pomenom: okovi suženjstva; boj za osvoboditev iz okovov gospodarske zaostalosti ∙ ekspr. streti, zlomiti okove osvoboditi se 2. kovinski deli, ki varujejo ali so za okras; okovje: okov iz medi; kovček z novim okovom ◊ elektr. priprava, v katero se pritrdi vznožek žarnice; bajonetni okov ♪
- okovánje -a s (ȃ) glagolnik od okovati: pripeljali so sani za okovanje // zastar. okovje: pipi dati novo srebrno okovanje ♪
- okovánka -e ž (á) nav. mn. močen okovan čevelj, zlasti za hojo po hribih: obuti okovanke; prišel je v okovankah ● knjiž. ukradli so mu okovanko puško ♪
- okóvje -a s (ọ̑) 1. kovinski deli, ki a) varujejo ali so za okras: kovček ima novo okovje; štedilnik z zarjavelim okovjem; čevlji z okovjem na robovih b) omogočajo določeno funkcijo: okovje oken; okovje za vrata / okovje kopalnice / pohištveno, stavbno okovje ♦ šport. smučarsko okovje na smuči pritrjeni kovinski deli stremen 2. več okovov, okovi: jetnik z okovjem na nogah / ekspr. dati narod v okovje ♪
- ókra -e ž (ọ́) 1. min. skupek prstenih železovih mineralov: molibdenova okra 2. redko rumeno rjava barva; oker: premazati tla z okro ♪
- okràj -ája m (ȁ á) 1. do 1965 družbenopolitična skupnost, večja od občine: predsednik okraja; gospodarski razvoj okraja / občine v okraju na ozemlju okraja // pog. organi take skupnosti: okraj je v sosednji stavbi; biti v službi na okraju / ekspr. ves okraj hodi sem na malico vsi delavci organov take skupnosti / manifestanti so se zbrali pred okrajem poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v nekaterih državah večja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine, te pa na okraje / politični okraj / mestni okraj osnovna upravna enota v nekaterih velikih mestih; dunajski mestni okraji // s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodni,
šolski okraj b) kak dogodek, opravilo: naborni, volilni okraj 3. redko del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt: delavski, poslovni okraj 4. zastar. področje, območje: s tega okraja odteka voda v jezero; za vinogradništvo primeren okraj 5. nav. mn., star. krajevec, krajec: klobuk s širokimi okraji ♪
- okrájek -jka m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke // redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki ● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar.
napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki ◊ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza ♪
- okrájen -jna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na okraj: a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju / okrajne meje b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju c) okrajni šolski svet 2. zastar. obkrajen: okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških ♪
- okrajšáva -e ž (ȃ) 1. glagolnik od okrajšati: okrajšava predolgih opisov v povesti / zapletena okrajšava besede 2. okrajšana beseda ali besedna zveza: uporabljati okrajšave; seznam okrajšav in kratic / stenografske okrajšave ♪
- okràs -ása m (ȁ á) 1. kar kaj polepša, okrasi: njen najlepši okras so bili lasje; na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka / redko krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali okraski, nakit // celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: okras okrog vrat / okras iz niza listov, v obliki venca / rastlinski okras na listini ornament 2. glagolnik od okrasiti: uporabiti slike za okras prostorov / zanemarjeno pročelje hiši ni v okras ♪
- okrásek -ska m (ȃ) predmet, izdelek, namenjen olepšavi, okrasitvi: obesiti, pripeti, prišiti, razpostaviti okraske; keramični okraski; okraski iz čipk, zlata / okraski za novoletno jelko; pren. govoriti brez okraskov // likovni element, namenjen olepšavi: vrezovati, vžgati okraske v glinasto posodo; knjižni okraski; stilizirani okraski; trobenta z vgraviranimi okraski ◊ muz. glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom ♪
- okrásen -sna -o prid. (ā) 1. namenjen olepšavi: okrasni predmeti / okrasni lonec za lončnice; okrasni robec v žepu na prsih; okrasni trakovi; okrasna keramika; okrasne resice; narediti pri podpisu okrasno vijugo / okrasni namen olepševalni; okrasna vrednost predmeta / redko okrasna umetnost dekorativna umetnost 2. ki se goji za okras: okrasne rastline; okrasno drevo, grmičje ◊ agr. okrasna perutnina; lit. okrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; obrt. okrasni šiv; okrasni vbod; tisk. okrasne črke; vrtn. okrasna bučka buča z drobnimi, različno oblikovanimi plodovi; okrasna koruza koruza z navadno pisanimi listi in majhnimi storži; okrasna paprika ♪
- okrasítev -tve ž (ȋ) glagolnik od okrasiti: okrasitev dvorane; okrasitev mesta z zastavami ♪
- okrásje -a s (ȃ) okrasni predmeti: obesiti okrasje; izkopana posoda ni okrasje / redko nositi okrasje iz dragih kamnov nakit // celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: kovano železno okrasje portalov; okrasje na baročnih oltarjih ∙ ekspr. le ruta je okrasje njene glave okras ♦ lit. pesniško okrasje ♪
- ókrast -a -o prid. (ọ́) rumeno rjav: okrasti toni blaga; okraste hiše / v izložbi prevladujejo okraste in sive barve ♪
40.230 40.255 40.280 40.305 40.330 40.355 40.380 40.405 40.430 40.455