Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (39.730-39.754)


  1.      odbítje  -a s (ȋ) glagolnik od odbiti: odbitje žoge / po odbitju stroškov mu je le malo ostalo / odbitje njegove prošnje ga je vznemirilo ♪
  2.      odbóčka  -e ž (ọ̑) šport. seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z nogami, iztegnjenimi v isto stran: vaditi odbočko ♪
  3.      odbòj  -ôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od odbiti: odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž. te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem odpor 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odboj svetlobe, zvoka // pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo: odboj istoimenskih električnih nabojev ♪
  4.      odbójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odboj: odbojna naprava, ploskev / odbojna sposobnost / poljud. odbojno steklo svetlobni odbojnik ● knjiž. med njima je bilo odbojno razmerje bila sta si nasprotna ◊ fiz. odbojni kot kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojna sila sila, ki skuša večati razdaljo med dvema telesoma; grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrkne s cestišča; šport. odbojni udarec udarec, pri katerem se žoga odbije; odbojna plošča plošča, od katere se odbija žoga v koš ♪
  5.      odbójka  -e ž (ọ̑) športna igra, pri kateri igralci žogo z odbijanjem z rokami spravljajo čez mrežo: igrati odbojko / žoga za odbojko; prvenstvo v odbojki ♪
  6.      odbójnik  -a m (ọ̑) 1. navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj: ladjo varujejo ob pristajanju debeli odbojniki 2. odbijač: odbojniki so zazveneli; pripeljal se je na odbojniku / avtomobilski odbojniki 3. avt., v zvezi svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet: svetlobni odbojnik na cestišču; svetlobni odbojnik pri vozilu ♪
  7.      odbójnost  -i ž (ọ̑) 1. knjiž. odpor, nasprotovanje: s svojo metodo je izzval odbojnost učencev / odbojnost do tujega / odbojnost in privlačnost med njima 2. fiz. razmerje med odbitim in vpadnim tokom valovanja: ugotavljanje svetlobne odbojnosti snovi ♪
  8.      odbòr  -ôra m (ȍ ó) skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog: odbor se sestane, sklene; publ. odbor se je konstituiral na prvi seji; dati odboru razrešnico; izvoliti, sestaviti odbor; član odbora; seja odbora; odbor za pritožbe / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije; iniciativni odbor ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo; izvršni ali izvršilni odbor ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov; krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; upravni, uredniški, volilni odbor // sedež take skupine: iti na odbor ◊ zgod. deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro ♪
  9.      odbórnica  -e ž (ọ̑) članica odbora: odbornice so se zbrale in posvetovale; aktivna odbornica / občinska odbornica članica občinskega odbora; članica občinskega ljudskega odbora ♪
  10.      odbórnik  -a m (ọ̑) član odbora: biti odbornik; izvolili so ga za odbornika; delaven odbornik; vloga odbornikov / občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora ♪
  11.      odbórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odbornike: kandidati za odborniška mesta / odborniška doba, funkcija / opravljati odborniške dolžnosti ♪
  12.      odbórništvo  -a s (ọ̑) dejavnost odbornikov: odložiti, sprejeti odborništvo / doletela ga je čast odborništva ♪
  13.      odbránec  -nca m (á) nav. mn., knjiž. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti; izbranec: govoril je le nekaterim odbrancem ◊ vrtn. rastlina, ki se zaradi zaželenih pozitivnih lastnosti uporablja za razmnoževanje ♪
  14.      odbránost  -i ž (á) knjiž., redko uglajenost, izbranost: jezikovna, stilna odbranost pesmi ♪
  15.      odcédek  -dka m (ẹ̑) kar se odcedi: odcedek je osladil in izpil; čajni, kavni, zeliščni odcedek / malinov, ribezov odcedek sok; pren., ekspr. to je le odcedek tuje umetnosti ♪
  16.      odcéden  -dna -o prid. (ẹ̑) po katerem se odceja tekočina: odcedna odprtina v lončku // agr. v katerem voda ne zastaja: odcedna zemlja; odcedna tla ♪
  17.      odcejálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odcejanje: odcejalne odprtine / odcejalno sito ♪
  18.      odcejálnik  -a m (ȃ) luknjičasta, mrežasta priprava za odcejanje: odcediti testenine na odcejalniku / zlagati krožnike v odcejalnik / odcejalnik za posodo // rebrasti del pomivalnega korita: odlagati, povezniti posodo na odcejalnik / desni, levi odcejalnik ♪
  19.      odcéjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od odcejati: priprava, vrečka za odcejanje / odcejanje vode izpod snežišč ♪
  20.      odcèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. cesta, proga, ki se odcepi: odcep pelje mimo gostišča; dovoliti po odcepu enosmerni promet // kraj, prostor, kjer se cesta, proga odcepi: hiša stoji blizu odcepa; ustavili so se na odcepu; cestni, železniški odcep / cev pušča na odcepu na mestu, kjer je odcepljena // kar se odcepi sploh: črta na dlani ima več odcepov 2. odcepitev: preprečiti odcep od matične države / kretnica omogoča odcep enega tira od drugega ◊ anat. odcep arterije; grad. odcep (zida) mesto, kjer se od enega zida odcepi drug zid; teh. cevni odcep ♪
  21.      odcépek  -pka m (ẹ̑) 1. odcepljen drobec, kos: kostni, lesni odcepki // arheol. odbit kos prodnika: orodje so izdelovali iz odcepkov / kamniti odcepki 2. odcep: zgradili so nove odcepke / na odcepku je bilo več kažipotov / kanal se deli v več odcepkov ♦ anat. odcepek bronhija, žile ♪
  22.      odcépen  -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odcep: odcepna postaja / odcepni vod ♦ elektr. odcepna doza; odcepno stikalo ♪
  23.      odcepítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odcepiti: politična odcepitev; pravica do odcepitve od države / odcepitev tira / na skici so vrisane tudi vse odcepitve poti in cest odcepi ♪
  24.      odčáranje  -a s (ȃ) glagolnik od odčarati: preganjati bolezni z odčaranjem / poezija odčaranja ♪
  25.      odčitávanje  -a s (ȃ) glagolnik od odčitavati: odčitavanje in zapisovanje vrednosti pri merjenju / odčitavanje instrumentov, števcev ♪

   39.605 39.630 39.655 39.680 39.705 39.730 39.755 39.780 39.805 39.830  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA