Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ti (39.605-39.629) ![](arw_left.gif)
- obtežítev -tve ž (ȋ) glagolnik od obtežiti: za obtežitev so uporabili kamen; dodatna, prevelika obtežitev; predmet za obtežitev / žerjav z obtežitvijo tehta več sto ton ♪
- obtòk -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki
ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
- obtólči -tólčem [ou̯] dov., obtólci obtólcite in obtolcíte; obtólkel obtólkla (ọ́) s tolčenjem poškodovati: obtolči opeko, posodo / ekspr. ves avtomobil je že obtolkel; obtolkla si je koleno // s tolčenjem, udarjanjem obdelati: obtolči kamen obtólčen -a -o: odbirati obtolčeno sadje; grobo obtolčeno kamenje ♪
- obtôžba -e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo ♪
- obtóženec -nca m (ọ́) kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom // jur. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna ♪
- obtóženka -e ž (ọ́) ženska oblika od obtoženec: obtoženka krivde ni hotela priznati ♪
- obtoževánje -a s (ȃ) glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja ♪
- obtóžnica -e ž (ọ̑) jur. pismena zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj ♪
- obtrkávanje -a s (ȃ) glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih ♪
- obubóžanje -a s (ọ̑) glagolnik od obubožati: obubožanje ljudstva ♪
- obudítev -tve ž (ȋ) glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot ♪
- obújanje -a s (ú) glagolnik od obujati: obujanje iz nezavesti / obujanje spominov ♪
- obujeválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti ♪
- obúp -a m (ȗ) močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: obšel ga je obup; spraviti v obup; novica ga je navdala z obupom; ekspr.: lotil, polastil se ga je obup; izbruhi jeze, obupa // nav. ekspr. stanje, ki je posledica tega čustva: iz obupa je začel piti; v obupu si je vzel življenje ● ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; ekspr. do obupa pusta pokrajina zelo ♪
- obúpanost -i ž (ȗ) stanje obupanega človeka: pasti v obupanost / prevzela ga je obupanost obup ♪
- obupávanje -a s (ȃ) glagolnik od obupavati: nagnjen je k obupavanju ♪
- obúpen -pna -o prid., obúpnejši (ū ȗ) 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna // ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina // zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje // grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz obúpno prisl.:
obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno ♪
- obúpnost -i ž (ū) zastar. obup, obupanost: loti se jih velika obupnost / pije iz obupnosti; v obupnosti je storil ta korak / do obupnosti utrujen zelo ♪
- obústen -tna -o prid. (ȗ) ki je, se nahaja ob ustih: obustne odprtine / obustna bledica pri škrlatinki ♪
- obústje -a s (ȗ) knjiž. del obraza ob ustih: obrisati si obustje ♪
- obútalo -a s (ú) zastar. obuvalo: okrog je hodil brez obutala // obutev: skrbeti za obleko in obutalo ♪
- obútel -i [eu̯] ž (ú) zastar. obutev: prodajati obleko in obutel // obuvalo: obutel mu ni držala vode ♪
- obútev -tve ž (ȗ) izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: imajo dovolj denarja za obleko in obutev; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev; velika izbira otroške obutve; športna obutev; zimska obutev // redko obuvalo: sezul je mokro obutev ● publ. avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno zimske gume ◊ obrt. lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; lepljena, šivana obutev ♪
- obuválo -a s (á) vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: nosi udobno obuvalo; čevlji, škornji in druga obuvala / moško, žensko obuvalo ♪
- obúvanje -a s (ú) glagolnik od obuvati: obuvanje čevljev / žlica za obuvanje ♪
39.480 39.505 39.530 39.555 39.580 39.605 39.630 39.655 39.680 39.705