Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (39.605-39.629)



  1.      obtežítev  -tve ž () glagolnik od obtežiti: za obtežitev so uporabili kamen; dodatna, prevelika obtežitev; predmet za obtežitev / žerjav z obtežitvijo tehta več sto ton
  2.      obtòk  -óka m ( ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri
  3.      obtólči  -tólčem [o] dov., obtólci obtólcite in obtolcíte; obtólkel obtólkla (ọ́) s tolčenjem poškodovati: obtolči opeko, posodo / ekspr. ves avtomobil je že obtolkel; obtolkla si je koleno // s tolčenjem, udarjanjem obdelati: obtolči kamen obtólčen -a -o: odbirati obtolčeno sadje; grobo obtolčeno kamenje
  4.      obtôžba  -e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo
  5.      obtóženec  -nca m (ọ́) kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom // jur. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna
  6.      obtóženka  -e ž (ọ́) ženska oblika od obtoženec: obtoženka krivde ni hotela priznati
  7.      obtoževánje  -a s () glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja
  8.      obtóžnica  -e ž (ọ̑) jur. pismena zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj
  9.      obtrkávanje  -a s () glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih
  10.      obubóžanje  -a s (ọ̑) glagolnik od obubožati: obubožanje ljudstva
  11.      obudítev  -tve ž () glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot
  12.      obújanje  -a s (ú) glagolnik od obujati: obujanje iz nezavesti / obujanje spominov
  13.      obujeválec  -lca [c in lc] m () knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti
  14.      obúp  -a m () močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: obšel ga je obup; spraviti v obup; novica ga je navdala z obupom; ekspr.: lotil, polastil se ga je obup; izbruhi jeze, obupa // nav. ekspr. stanje, ki je posledica tega čustva: iz obupa je začel piti; v obupu si je vzel življenje ● ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; ekspr. do obupa pusta pokrajina zelo
  15.      obúpanost  -i ž () stanje obupanega človeka: pasti v obupanost / prevzela ga je obupanost obup
  16.      obupávanje  -a s () glagolnik od obupavati: nagnjen je k obupavanju
  17.      obúpen  -pna -o prid., obúpnejši (ū ) 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna // ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina // zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje // grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz obúpno prisl.: obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno
  18.      obúpnost  -i ž (ū) zastar. obup, obupanost: loti se jih velika obupnost / pije iz obupnosti; v obupnosti je storil ta korak / do obupnosti utrujen zelo
  19.      obústen  -tna -o prid. () ki je, se nahaja ob ustih: obustne odprtine / obustna bledica pri škrlatinki
  20.      obústje  -a s () knjiž. del obraza ob ustih: obrisati si obustje
  21.      obútalo  -a s (ú) zastar. obuvalo: okrog je hodil brez obutala // obutev: skrbeti za obleko in obutalo
  22.      obútel  -i [e] ž (ú) zastar. obutev: prodajati obleko in obutel // obuvalo: obutel mu ni držala vode
  23.      obútev  -tve ž () izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: imajo dovolj denarja za obleko in obutev; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev; velika izbira otroške obutve; športna obutev; zimska obutev // redko obuvalo: sezul je mokro obutev ● publ. avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno zimske gumeobrt. lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; lepljena, šivana obutev
  24.      obuválo  -a s (á) vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: nosi udobno obuvalo; čevlji, škornji in druga obuvala / moško, žensko obuvalo
  25.      obúvanje  -a s (ú) glagolnik od obuvati: obuvanje čevljev / žlica za obuvanje

   39.480 39.505 39.530 39.555 39.580 39.605 39.630 39.655 39.680 39.705  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA