Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (39.355-39.379)


  1.      oblépek  -pka m (ẹ̑) knjiž., redko obliž: pritrditi obvezo z oblepkom / zdravilni oblepek ♪
  2.      oblèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od obleteti: zaradi nepredvidenega obleta je letalo imelo zamudo / pri obletih čebele prenašajo cvetni prah / oblet listov // krajevno, časovno omejeno letenje okrog česa: med drugim obletom sta vesoljca preizkusila vse nove naprave ♪
  3.      obletávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obletavati: obletavanje stolpa / žuželke med obletavanjem oprašijo cvete / obletavanje vplivnih oseb / vztrajno obletavanje dekleta / obletavanje listja ♪
  4.      oblétnica  -e ž (ẹ̑) dan, ki je natančno eno ali določeno število let po dnevu, ko se je kaj zgodilo, je kaj bilo: praznovati obletnico osvoboditve, poroke / dvajseta, prva obletnica // praznovanje takega dne: udeležiti se obletnice mature ♪
  5.      oblíca  -e ž (í) 1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah // nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah // zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev 2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice 3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice; plot iz oblic in navpičnih kolov // okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil ♪
  6.      óblič  -a m (ọ̑) orodje za glajenje, obdelovanje lesa: potegniti z obličem po deski; rezilo, ročaj obliča / ročni oblič ♪
  7.      oblíčast  -a -o prid. (í) zastar. zaobljen, okrogel: obličast predmet / obličasta krošnja drevesa ♦ les. obličasti les, tram les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju neobdelan ♪
  8.      oblíčje  -a s (ȋ) 1. knjiž. prednja stran glave; obraz: opazovati svoje obličje v ogledalu; bledo, nagubano obličje; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje 2. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje 3. nar. zahodno maska, krinka: natakniti (si) obličje / pustna obličja ● knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti; star. poznam ga po obličju, po imenu ne navidez ♪
  9.      oblíčnost  -i ž (ȋ) jur. kar je glede na pravne predpise potrebno za veljavnost pravnih poslov ali dejanj: z zakonom določena obličnost pri sklepanju pogodbe // značilnost obličnega: izpodbijati obličnost oporoke ♪
  10.      obligácija  -e ž (á) 1. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije // knjiž., redko obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije ♪
  11.      obligacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obligacijo, obveznosten: a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo pravo, ki ureja obligacijska razmerja; obligacijsko razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev b) obligacijsko posojilo ♪
  12.      obligáten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. obvezen, predpisan: obligatna oblika soneta / obligatni učni predmet // reden, vsakdanji: ob petih je odšel na obligatni sprehod; popiti svojo obligatno skodelico kave / to je obligaten zaključek kriminalk ◊ biol. obligatni parazit zajedavec, ki ne more živeti brez gostitelja ♪
  13.      obligatóričen  -čna -o prid. (ọ́) star. 1. obvezen, predpisan: obligatorični učni predmeti / obligatorična zakonitost razvoja nujna, neizogibna 2. obligacijski: obligatorična pogodba ♪
  14.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
  15.      oblikoslóvje  -a s (ọ̑) lingv. oblike v celoti: posebnosti oblikoslovja; arhaizmi v oblikoslovju // nauk o besednih vrstah, oblikah, funkcijah: glasoslovje in oblikoslovje ◊ biol. morfologija; muz. nauk o (glasbenih) oblikah ♪
  16.      oblikoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj oblikuje: oblikovalci lončene posode / razpisati delovno mesto ročnega oblikovalca / oblikovalec svetilk / besedni, likovni, odrski oblikovalec; grafični, modni oblikovalec; pren. oblikovalec mladih rodov ♪
  17.      oblikoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na oblikovanje: oblikovalni proces / ima oblikovalni dar / oblikovalni atelje tovarne ♦ jur. oblikovalna tožba tožba, s katero se zahteva sprememba določenega pravnega razmerja 2. zastar. oblikoven: oblikovalne slabosti novele ♪
  18.      oblikoválnica  -e ž (ȃ) 1. delavnica, obrat za oblikovanje določenih izdelkov: stopiti v oblikovalnico; oblikovalnica peciva; oblikovalnica in emajlirnica / vodja oblikovalnice 2. knjiž. kar koga oblikuje, vzgaja: šola in armada sta pomembni oblikovalnici mladih ljudi ♪
  19.      oblikoválnost  -i ž (ȃ) značilnost snovi, da se da oblikovati: oblikovalnost gline ♪
  20.      oblikoválo  -a s (á) agr. votla priprava, po kateri se oblikuje sir: polniti oblikovala; kovinsko, leseno oblikovalo / oblikovalo za sir ◊ arheol. predmet, s katerim se oblikuje drug predmet; čeb. priprava za izdelovanje umetnih matičnikov ♪
  21.      oblikovánec  -nca m (á) teh. predmet, oblikovan z ulivanjem, kovanjem, stiskanjem: zidati z oblikovanci; betonski, plastični oblikovanci ♪
  22.      oblikovánje  -a s (ȃ) glagolnik od oblikovati: a) oblikovanje gline, pločevine; priprava za oblikovanje / oblikovanje lončenih posod b) oblikovanje obutve; oblikovanje prostora / grafično, modno oblikovanje; industrijsko oblikovanje / šola za oblikovanje c) oblikovanje javnega mnenja / oblikovanje cen č) oblikovanje glasov; še ni sposoben oblikovanja pojmov / oblikovanje prislovov iz pridevnikov / pravilnik o oblikovanju in delitvi dohodka d) oblikovanje humanistične osebnosti / vzgojno oblikovanje ♪
  23.      oblikovátelj  -a m (ȃ) zastar. oblikovalec: oblikovatelji javnega mnenja / hotel je biti dober oblikovatelj mladih ljudi ♪
  24.      oblíkovec  -vca m (ȋ) 1. nar. okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: nasekati naročje oblikovcev 2. les. drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike: rov so podprli s hrastovimi oblikovci ♪
  25.      oblikóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na obliko: oblikovna dognanost; oblikovne spremembe / oblikovna analiza pesnitve / oblikovne posebnosti sklanjatve / zastar. oblikovne umetnosti likovne umetnosti ♦ teh. oblikovni nož nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika 2. knjiž. oblikovalen: za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor / oblikovni atelje oblikóvno prisl.: oblikovno bogat; oblikovno skladna sestava ♪

   39.230 39.255 39.280 39.305 39.330 39.355 39.380 39.405 39.430 39.455  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA