Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (39.305-39.329)


  1.      objávljanje  -a s (á) glagolnik od objavljati: objavljanje informacij; objavljanje po radiu, zvočniku / objavljanje pesmi, razprav; objavljanje v revijah ♪
  2.      objéd  -a m (ẹ̑) bot. travniška rastlina z modrimi cveti, Succisella ♪
  3.      objédanje  -a s (ẹ́) glagolnik od objedati: objedanje brstja, drevja / objedanje sosedov ♪
  4.      objédek  -dka m (ẹ̑) nar. zahodno ogrizek: pospraviti objedke; jabolčni objedki ♪
  5.      objékt  -a m (ẹ̑) 1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti // publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti 2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje 3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom ● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi ◊ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; lingv. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
  6.      objèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od objeti, objemati: topel materinski objem; objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.: iztrgati se iz objema; planila sta si v objem; vrgla se mu je v objem; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom: počitnice je preživel v objemu gozdov; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti ∙ knjiž. priti v objem smrti umreti ♪
  7.      objémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od objemati: vsesplošno objemanje in poslavljanje ♪
  8.      objémen  -mna -o prid. (ẹ̑) teh., navadno v zvezah: objemni kot kot, ki ga tvorita jermenica in jermen; objemno šestilo šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma ♪
  9.      objést  -i ž (ẹ̑) raba peša objestnost: ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti ♪
  10.      objésten  -tna -o prid., objéstnejši (ẹ́ ẹ̄) ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci; nagajiv in objesten; pren., ekspr. objesten veter // ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh; objestno streljanje; objestno vpitje otrok // ekspr. brezobziren, nesramen: objestni fevdalci, nacisti; objestna drhal objéstno prisl.: objestno odgovarjati, razbijati ♪
  11.      objéstnež  -a m (ẹ̑) ekspr. objesten človek: posvariti, umiriti objestneža; mladi objestneži ♪
  12.      objéstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje objestnega človeka: prevzela ga je objestnost; fantovska, ekspr. pobalinska objestnost / iz objestnosti razbiti šipo; ekspr. iz gole objestnosti je to storil; v objestnosti ni pomislil na posledice / ekspr. objestnost drhali, fašistov brezobzirnost, nesramnost / počenjati objestnosti objestna dejanja ♪
  13.      objétje  -a s (ẹ̑) knjiž. objem: prepustila se je njegovemu objetju / znajti se v objetju gozdov ♪
  14.      objokovánje  -a s (ȃ) glagolnik od objokovati: glasno objokovanje mrtvega / objokovanje zmotnega dejanja ♪
  15.      obkládanje  -a s (ȃ) glagolnik od obkladati: obkladanje sten z marmorjem / obkladanje z grdimi besedami ♪
  16.      obkládek  -dka m (ȃ) kos tkanine, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: dati obkladek na čelo, rano; menjati obkladek / blatni, kisov, suh obkladek ♦ med. burovi obkladki; mrzli obkladek ♪
  17.      obkolítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obkoliti: obkolitev brigade; načrt za obkolitev / obkolitev Ljubljane z bodečo žico / bati se obkolitve; izogniti se obkolitvi ♪
  18.      obkoljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od obkoljevati: obkoljevanje osvobojenega ozemlja ♪
  19.      obkróženje  -a s (ọ́) glagolnik od obkrožiti: večkratno obkroženje lune / obkroženje črede, živali ♪
  20.      obkrožítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obkrožiti: po večkratni obkrožitvi zemlje je vesoljec srečno pristal / obkrožitev številke pred izbranim kandidatom / prometna obkrožitev mesta ♪
  21.      óbla  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble ♦ obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez 2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble // knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu ● knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca ♪
  22.      obláček  -čka m (ȃ) manjšalnica od oblak: na nebu ni bilo niti enega oblačka; beli, mrenasti oblački; čreda oblačkov / oblaček dima / oblaček rib ● tekst v oblačku pri stripu v liku ovalne oblike, navadno s koničastim delom, usmerjenim k ustom, glavi govoreče osebe ♪
  23.      obláčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblake: oblačna gmota / oblačno nebo / oblačen dan; oblačno vreme ∙ ekspr. njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; ekspr. domov je prišel nekam oblačen slabe volje, nerazpoložen obláčno prisl., navadno v povedni rabi: ker je oblačno, se zvezde ne vidijo; publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno; sam.: menjavalo se je jasno in oblačno ♪
  24.      obláčenje  -a s (á) glagolnik od oblačiti: oblačenje krila, plašča; oblačenje in šminkanje / pričeska se sklada z njenim načinom oblačenja; revija sodobnega oblačenja ♪
  25.      oblačílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje: oblačilna omara / oblačilna industrija, stroka / drobni oblačilni predmeti ♦ usnj. oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice ♪

   39.180 39.205 39.230 39.255 39.280 39.305 39.330 39.355 39.380 39.405  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA