Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (37.176-37.200)



  1.      narávnosten  -tna -o prid. (á) zastar. 1. neposreden, direkten: naravnosten dotik / imeti naravnostne dokaze / mož je bil naravnosten, odkrit 2. ki vodi naravnost: iti po naravnostni poti
  2.      naravovárstven  -a -o prid. () nanašajoč se na varstvo narave: naravovarstveni ukrepi / turistični in naravovarstveni delavci
  3.      nárazen  in narázen prisl. (; ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen; potegniti zavese narazen; ob strelu so ljudje skočili narazen; hiši stojita precej narazen ∙ po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločenolingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen
  4.      narcís  -a m () 1. bot. rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti, Narcissus: beli, ozkolistni narcis; mnogocvetni narcis vrtna rastlina z manjšimi belimi ali rumenkastimi cveti v socvetju, Narcissus polyanthus 2. knjiž. moški, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: malomeščanski narcis / ekspr. pesnik ni bil nikoli egocentričen narcis
  5.      narcísa  -e ž () rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti: trgati narcise; šopek narcis
  6.      narcisízem  -zma m () knjiž. občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote: opisovati narcisizem junaka / pisateljski narcisizem
  7.      narcisoíden  -dna -o prid. () knjiž. ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: domišljav, narcisoiden moški; je egocentričen in narcisoiden / narcisoiden odnos do življenja
  8.      narcisoídnost  -i ž () knjiž. lastnost, značilnost človeka, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: za njeno zunanjo narcisoidnostjo se skriva egocentričnost / narcisoidnost gledališkega izraza
  9.      narcísovski  -a -o prid. () knjiž. tak, kot pri moškem, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: narcisovska domišljavost, zagledanost vase
  10.      narcízem  -zma m () knjiž. občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote: mladostni narcizem
  11.      naréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na narečje: narečna beseda, oblika; narečne posebnosti / govoril je brez narečnih primesi / narečna razčlenjenost slovenskega jezika naréčno prisl.: narečno obarvan izgovor
  12.      naréčje  -a s (ẹ̑) od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja: raziskovati narečja; gorenjsko narečje ♦ lingv. socialno narečje govor kakega družbenega sloja
  13.      naréčnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost narečnega: tako naglašanje ima prizvok narečnosti
  14.      narédba  -e ž (ẹ̑) 1. star. odredba, odlok, ukaz: izdati naredbo; cerkvene, cesarske naredbe / gozdna naredba zakon o gozdovih 2. nar. zahodno naprava, priprava: naredbe za spravljanje sena
  15.      naréjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od narejati: narejanje obleke / v njenih očeh ni bilo nobene laži in nikakršnega narejanja
  16.      narejênost  -i ž (é) lastnost, značilnost narejenega: govoril je brez narejenosti; težko je reči, kje je meja med njegovo narejenostjo in pristnostjo; bil je nasprotnik vsake zlaganosti in narejenosti / narejenost vedenja
  17.      nárek  tudi narék -éka mẹ́; ẹ̑) etn. 1. obredna pesem, ki slavi umrlega in izraža žalost ob njegovi smrti: peti narek 2. narekanje: opustiti narek / žena umrlega je sama vodila narek
  18.      narèk  -éka m ( ẹ́) govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis: pisati po nareku; hiter, počasen narek / za šolsko nalogo so pisali narek / brati narek ● publ. ta poezija je nastala po nareku časa okusu, miselnosti
  19.      narékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od narekati1: poslušati narekanje; narekanje pri mrličih / v narekanju se je spominjala njegove dobrote in ljubezni v nareku
  20.      narékavica  -e ž (ẹ̑) etn. ženska, ki nareka, narica: najeti narekavice; tožba narekavic
  21.      narekováj  -a m () lingv. ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam poseben pomen: napisati dvopičje in narekovaj; postaviti stavek med narekovaje; dati besede v narekovaj / dvojni, enojni narekovaj ● ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj
  22.      narekoválec  -lca [c tudi lc] m () kdor narekuje, diktira: narekovalec in zapisovalec
  23.      narekovánje  -a s () glagolnik od narekováti: razlagi sledi narekovanje glavnih misli; pisanje po narekovanju po nareku
  24.      narézek  -zka m (ẹ̑) na tanke rezine narezano prekajeno meso ali mesni izdelki, sir, jajca in dodatki: pripraviti narezek; postreči s pecivom in narezkom / najraje ima narezek z ljubljansko salamo
  25.      nargíla  -e ž () v orientalskem okolju pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo: kupiti nargilo / kaditi nargilo

   37.051 37.076 37.101 37.126 37.151 37.176 37.201 37.226 37.251 37.276  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA