Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (33.176-33.200)



  1.      kristalizátor  -ja m () 1. kem. naprava, v kateri kaj kristalizira: prodati kristalizator; dati v kristalizator 2. kem. snov, ki pospešuje kristalizacijo drugih snovi: ta snov je dober kristalizator 3. publ., ekspr. kdor daje čemu dokončno, jasno obliko, podobo: idejni kristalizator / knežji dvori so postali kristalizatorji kulturnih prizadevanj
  2.      kristaljênje  in kristáljenje -a s (é; ) glagolnik od kristaliti: kristaljenje snovi
  3.      kristalografíja  -e ž () nauk o zgradbi in lastnostih kristala: najnovejša raziskovanja kristalografije
  4.      krístavec  -vca m () bot., navadno v zvezi navadni kristavec strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti, Datura stramonium: bel cvet kristavca
  5.      kristján  -a m () pripadnik krščanske vere: postati kristjan; biti dober kristjan / prvi kristjani
  6.      Krístusov  -a -o prid. () 1. nanašajoč se na Kristusa: Kristusovo trpljenje / Kristusovi apostoli ∙ šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset letrel. Kristusov namestnik papež 2. v medmetni rabi, v zvezi z rana izraža podkrepitev, poudarek: za pet Kristusovih ran, pomagaj
  7.      krístusov  -a -o prid. () bot., v zvezi kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec
  8.      kríten  -tna -o prid. () teh. skozi katerega ne preseva barva podlage: kritni emajl, lak; premazati steno s kritno barvo ◊ ekon. kritna glavnica glavnica, namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; jur. kritno dejanje dejanje, s katerim hudodelec prikrije drugo kaznivo dejanje
  9.      kritêrij  -a m (é) navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje, merilo: določiti kriterij izbora avtorjev za antologijo; uveljaviti nove, strožje kriterije; zadostil je vsem formalnim kriterijem; ocenjevati po objektivnem, subjektivnem kriteriju; splošni kriteriji za določanje pokojnin / sprejema se vse, brez kriterija / upoštevati kriterij lepote, pravilnostišport. krožna kolesarska dirka, pri kateri je zmagovalec kolesar, ki doseže največ točk ali ki ima najmanj trideset sekund prednosti
  10.      kritêrijski  -a -o prid. (é) nanašajoč se na kriterij: določiti kriterijsko oceno ◊ šport. kriterijska dirka krožna kolesarska dirka, pri kateri se ocenjujejo tekmovalci po točkah ali po času prednosti
  11.      krítje  -a s () 1. glagolnik od kriti: za kritje strehe je uporabljal skodle / določen je bil za kritje v napadu / kritje izgub, stroškov; skrb za kritje potreb / ček nima kritja zagotovljenega denarja za izplačiloekon. zlato kritje v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar 2. kraj, prostor, kjer se kdo krije, skriva: vojaki so se umaknili v kritje; utrjeno, varno kritje / iskali so si kritja za vsakim drevesom
  12.      krív  -a -o prid. ( í) 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / star. po deželi so hodili krivi preroki ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
  13.      kriváč  -a m (á) nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: Ko je ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in obsekaval (I. Tavčar) / iz žepa je potegnil krivač krivecobrt. ukrivljeno rezilo za usnje
  14.      krívček  -čka m () manjšalnica od krivec1: nabrusiti krivček / s krivčki okrašen klobuk
  15.      krívda  -e ž () 1. vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: dognati, dokazati, ugotoviti krivdo; ekspr. valiti, zvaliti krivdo na drugega / moralna krivda / ekspr. krivda njene smrti pade nanj / zavedati se krivde / nesreča je nastala po njegovi krivdi / odločba o krivdi ∙ pog. to ni moja krivda tega nisem kriv; sprejeti krivdo nase priznati krivdolit. tragična krivda // slabo, neprijetno, nezaželeno dejanje: priznati krivdo 2. star. krivica: storjena ji je krivda; skušal je poravnati krivdo
  16.      krívden  -dna -o prid. () jur. nanašajoč se na krivdo: upoštevati krivdne razloge / dejanje je bilo spoznano za krivdno / krivdna odgovornost
  17.      krívec 1 -vca m () 1. kdor je kriv: krivca so dolgo iskali; zagovarjati krivca; neznani krivec; krivec kaznivega dejanja 2. nož z zakrivljenim rezilom: nabrusiti krivec; iz žepa je potegnil krivec // nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: s krivcem obsekavati vejo 3. zakrivljeno pero v repu ruševca: klobuk s krivci za trakom 4. redko krivilec: zaposlil se je kot krivec železa
  18.      krívec 2 -vca m () nar. hladen vzhodni veter: proti poldnevu je začel pihati krivec
  19.      krivíca  -e ž (í) 1. dejanje, ki koga prizadene in je v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: storil mu je hudo, veliko krivico / vsaka krivica ga boli, prizadene / popraviti, poravnati krivico // kar je v nasprotju s takšnimi vrednotami: spoznati pravico in krivico / krivica se mu dela, godi / po krivici mu očitajo 2. star. krivda: brez krivice ste
  20.      krivíčen  -čna -o prid., krivíčnejši () nanašajoč se na krivico: krivična kazen, obsodba; takšno ravnanje je krivično / krivičen človek; krivičen je do njega / star. izročiti je moral vse krivično blago nepošteno pridobljeno blago krivíčno prisl.: krivično soditi
  21.      krivíčnost  -i ž () lastnost, značilnost krivičnega: občutiti krivičnost družbe / njegova krivičnost ga je prizadela
  22.      krivína  -e ž (í) 1. lastnost krive črte, linije česa: izračunati, povečati krivino; skušali so izravnati krivino reke; krivina pobočja je zelo velika / pri teku je delal krivine 2. del česa, ki ima krivo linijo: zavozil je v krivino / krivina sank / čoln s krivinami na koncih ◊ anat. mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; velika krivina izbočeni del želodca, ki je obrnjen na levo in navzdol; geom. druga krivina količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo; prva krivina količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo
  23.      krívka  -e ž () ženska, ki je povzročila kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: ugotoviti, kaznovati krivko
  24.      krívljenje  tudi krivljênje -a s (; é) glagolnik od kriviti: krivljenje lesa, železa / krivljenje in zvijanje rok in nog
  25.      krivokljún  -a m () ptica pevka s kljunom, katerega konici se križata: šoja in krivokljun

   33.051 33.076 33.101 33.126 33.151 33.176 33.201 33.226 33.251 33.276  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA