Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (32.676-32.700)


  1.      koreníčje  -a s (ȋ) rastline, ki imajo koren, ali omeseneli podzemeljski deli teh rastlin: v juhi se je kuhalo koreničje; okopavati koreničje ♪
  2.      koreníka  -e ž (í) 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik // začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika ● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto ♪
  3.      koreníkast  -a -o prid. (í) podoben koreniki: korenikasti gomolji ♪
  4.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  5.      korenínast  -a -o prid. (í) ki ima korenine: koreninasta povrtnina; gomoljaste in koreninaste rastline / drug za drugim so šli po koreninasti stezi ♪
  6.      korenínica  -e ž (í) manjšalnica od korenina: stebelce in koreninica / na stranskih koreninah so pognale drobne koreninice / dlakaste koreninice / jesti sladke koreninice ♪
  7.      korenínje  -a s (ȋ) vse korenine ene rastline: koreninje je segalo globoko v tla; koreninje pšenice // nav. ekspr. več korenin, korenine: spotikal se je ob koreninje / za zimo so se založili s koreninjem z užitnimi koreninami, koreni ♪
  8.      korenínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček; koreninska povrhnjica ♦ bot. koreninski gomolj; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije; koreninski laski; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži ♪
  9.      korenít  -a -o prid., korenítejši (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit 2. zastar. odločen, trden, neustrašen: to so bili koreniti ljudje koreníto prisl.: korenito so se spremenili ♪
  10.      korênje  tudi korénje -a s (é; ẹ̑) 1. rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: korenje je dobro obrodilo; korenje pleti, populiti, sejati; rumen kot korenje / njiva korenja ♦ bot. navadno korenje divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus carota 2. zastar. več korenin, korenine: spotikal se je ob korenje drevja ♪
  11.      korénjenje  -a s (ẹ̄) glagolnik od koreniti: rezultat korenjenja; korenjenje in logaritmiranje ♪
  12.      korénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koren 4, 5: korenski samoglasnik / korenski glagoli glagoli, ki nimajo glagolske pripone / korenski eksponent število, ki izraža stopnjo korena; korenska osnova število, iz katerega se računa koren ◊ teh. korenski varek del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov ♪
  13.      korénstvo  -a s (ẹ̑) zastar. koreničje: vložiti sadje, sočivje in korenstvo ♪
  14.      koreografíja  -e ž (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja z uprizarjanjem umetniških plesov, baleta: posvetiti se koreografiji / Pepelka v koreografiji znanega koreografa / razvoj koreografije ♪
  15.      koreográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na koreografe ali koreografijo: koreografsko in režisersko delo; koreografsko oblikovanje / teksti bodo opremljeni s koreografskimi slikami in fotografijami koreográfsko prisl.: plesu koreografsko izdelati obliko ♪
  16.      korêselj  -slja m (é) zool. manjša, krapu podobna sladkovodna riba, Carassius carassius: loviti koreslje ♪
  17.      korespondénca  -e ž (ẹ̑) 1. vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje: ima, vodi obširno, redno korespondenco / poslovna, trgovska korespondenca / tečaji iz knjigovodstva in korespondence // pisma, dopisi: izšla je celotna Cankarjeva korespondenca 2. knjiž. zveza, povezava: iskal je korespondenco z družbeno bitjo; gre le za simbolično korespondenco med njima ♪
  18.      korespondènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. kdor poklicno opravlja dopisovanje: korespondent v podjetju; korespondent in knjigovodja / korespondent za tuje jezike 2. redko dopisnik: bil je korespondent znanih nemških časopisov 3. redko dopisni član akademije znanosti in umetnosti: zbrali so se akademiki, korespondenti in častni člani ♪
  19.      korespondêntka  in korespondéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska, ki poklicno opravlja dopisovanje: zaposliti korespondentko / korespondentka za tuje jezike ♪
  20.      koréta  stil. korêta -e ž (ẹ̑; ȇ) 1. pog. voz na dveh kolesih: vojaki so odpeljali ranjence na koreti // slabš. staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil: prodaj že to koreto / stara koreta 2. nar. zahodno ročni voziček, ciza: naložiti krompir na koreto ♪
  21.      koriánder  -dra m (á) 1. bot. zdravilna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Coriandrum sativum: koriander že cvete 2. začimba, pripravljena iz semen te rastline: dodala je še malo popra in koriandra ♪
  22.      koriándol  -a m (ȃ) nav. mn. 1. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na maškaradi so si metali konfete in koriandole 2. nar. primorsko barvast papirček, navadno okrogel za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah; konfet: ves je bil posut s koriandoli ♪
  23.      koridór  -ja in -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze: koridorji preko naše države so že preveč obremenjeni / zračni in kopenski koridorji med državami / ta rečna dolina je dober kopenski koridor; pren., knjiž. delali so si koridor skozi množico 2. knjiž. ozek, dolg prostor v stavbi, odkoder vodijo vrata v bivalne in druge prostore; hodnik: sprehajati se po koridorju; obokan, temen koridor / vrata na koridor ♪
  24.      korigíranje  -a s (ȋ) glagolnik od korigirati: korigiranje šolskih nalog / korigiranje smeri poleta ♪
  25.      koríntski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na (starogrški) Korint: korintsko pristanišče ♦ um. korintski kapitel kapitel z volutami na oglih in akantovimi listi; korintski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna vitkost, slikovitost in uporaba korintskega stebra; korintski steber steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih in akantovimi listi ♪

   32.551 32.576 32.601 32.626 32.651 32.676 32.701 32.726 32.751 32.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA