Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (3.251-3.275)


  1.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  2.      gonobíti  -ím nedov. (ȋ í) star. uničevati, pogubljati: bolezni so gonobile otroke; gonobiti sovražnike gonobèč -éča -e: gonobeč plamen; gonobeča sila ♪
  3.      goréti  -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
  4.      gosláriti  -im nedov. (á ȃ) star. igrati (na) violino: hodil je goslarit po vaseh ♪
  5.      góslati  -am nedov. (ọ̑) star. igrati (na) violino: goslal je in pel ♪
  6.      gospodáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. uporabljati, upravljati materialne dobrine: pri tem podjetju znajo gospodariti; oče je dobro, pošteno gospodaril; s svojim imetjem slabo gospodari; varčno gospodariti; gospodariti po proračunu / zavod gospodari z vsemi osnovnimi sredstvi razpolaga // biti lastnik materialnih dobrin: posestvo propada, odkar gospodari sin 2. imeti, izvajati oblast: tod so gospodarili tujci; v hiši gospodarijo ženske; ni dovolil, da bi mu kdo gospodaril; gospodariti nad kom / ekspr. gospodariti nad življenjem in smrtjo; pren., ekspr. vihar gospodari nad sadnim drevjem; po taborišču je gospodarila smrt ♪
  7.      gospodárskopolítičen  -čna -o prid. (á-í) nanašajoč se na gospodarsko politiko: tako odločitev so narekovali gospodarskopolitični oziri; gospodarskopolitični ukrepi ♪
  8.      gospodínjiti  -im nedov. (í ȋ) opravljati ali voditi domača, hišna dela: kuha mu in gospodinji; zna dobro gospodinjiti / gospodinji na lepi kmetiji je gospodinja ♪
  9.      gospodováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, izvajati oblast: tu je gospodoval mogočen graščak; po naših deželah so gospodovali tujci; z železno roko je gospodoval nad služabniki / gospodovati svojim čustvom obvladovati jih, imeti jih v oblasti / razum gospoduje nad srcem je v premoči, prevladuje; pren. mogočno zidovje gospoduje nad dolino 2. biti splošno razširjen: taka miselnost je gospodovala takrat med inteligenco / v tistih časih je gospodovala po teh krajih huda lakota 3. zastar. biti gospodar, gospodariti: na posestvu še vedno gospoduje oče gospodujóč -a -e: imel je gospodujoč položaj; gospodujoča vloga kapitala ♪
  10.      gostáčiti  -im nedov. (á ȃ) 1. redko biti gostač: morali so gostačiti // slabo, zasilno stanovati: posestvo je zapil, zdaj pa gostači v svoji bajti 2. ekspr. biti, muditi se pri kom kot gost; gostovati: pri prijatelju sem gostačil dva dni / tri dni je četa gostačila v vasi ♪
  11.      gostéti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž., redko postajati (bolj) gost; gostiti se: snežinke so gostele bolj in bolj ♪
  12.      gostí  -í ž mn., tož. v prislovni predložni zvezi tudi gósti (ȋ ȋ) zastar. gostija: v gradu so imeli, priredili velike gosti; poročne gosti ● zastar. povabiti, priti v gosti v goste; dolgo je bil pri njih v gosteh bil je pri njih kot gost ♪
  13.      gósti  gódem nedov. (ọ́) 1. star. igrati, zlasti na godalo: lepo zna gosti; harmonike so godle celo noč / gosti na gosli; pren. veter je godel okrog hiše 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: ljudje so se razhajali in jezno godli; vso pot je godla sama pri sebi / že spet gode nad možem / slabš. vedno gode eno in isto govori, ponavlja; nekaj so godli o strožjem hišnem redu govorili, pravili 3. oglašati se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: v kotu je čepel maček in godel / ekspr. fant je kar godel od zadovoljstva 4. ekspr., z dajalnikom povzročati težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: sin ji je hude godel; obljubila je očetu, da mu jih ne bo več godla ● ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. tako boš plesala, kot bom jaz godel tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel góde se pog.: tebi se pa gode tebi se pa godi ♪
  14.      gostíja  -e ž (ȋ) 1. nav. ekspr. pojedina, navadno ob kakem pomembnem dogodku: ob njegovi vrnitvi so pripravili veliko gostijo; povabiti na gostijo / vso noč so plesali na njuni gostiji / redko le malo pogrebcev je prišlo na gostijo pogrebščino, sedmino 2. redko gostaško življenje: pravil je o svoji žalostni gostiji ♪
  15.      gostíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gostijo: gostijska potica / gostijske šege ♪
  16.      gostílec  -lca [u̯c] m (ȋ) zastar. gostitelj: na vso moč je hvalil svojega gostilca ♪
  17.      gostílna  -e ž (ȋ) gostinski lokal, v katerem se streže z jedmi in pijačami: iti, hoditi, zahajati v gostilno; posedati po gostilnah; to je znana gostilna; gostilna ob cesti; lastnik gostilne / družbena, zasebna gostilna / pri njih doma imajo gostilno; v tej gostilni dobiš tudi prenočišče ♪
  18.      gostílnica  -e ž (ȋ) star. gostilna: kar naprej hodi po gostilnicah; ustavili so se v gostilnici ob cesti // nav. ekspr. manjšalnica od gostilna: odprl je prijetno gostilnico ♪
  19.      gostílničar  -ja m (ȋ) lastnik ali upravnik gostilne: gostilničar je prisedel in mu natočil vina; državni, privatni gostilničarji ♪
  20.      gostílničarica  -e ž (ȋ) zastar. gostilničarka: sprejela jih je prijazna gostilničarica ♪
  21.      gostílničarka  -e ž (ȋ) lastnica ali upravnica gostilne: gostilničarka jim je sama postregla ♪
  22.      gostílničarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gostilničarje: gostilničarska podjetnost / gostilničarska obrt ♪
  23.      gostílničarstvo  -a s (ȋ) gostilničarska obrt: dolga leta se je ukvarjal z gostilničarstvom / zasebno gostilničarstvo ♪
  24.      gostílniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gostilno: zavila sta na gostilniški vrt; gostilniška soba je polna gostov / z gostilniško hrano je kar zadovoljen / začel je gostilniško obrt ♪
  25.      gostílo  -a s (í) kem. sredstvo za zgoščevanje tekočin ♪

   3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA