Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (25.351-25.375)


  1.      dišavína  -e ž (í) zastar. kozmetično sredstvo prijetnega vonja; dišava: prodajati dišavine ♪
  2.      dišávnica  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. rastlina, bogata z dišavnimi snovmi: gojiti dišavnice in zdravilne rastline; nabirati in sušiti dišavnice; domače in tuje dišavnice; dišavnice za juho 2. posodica za dišave: odpreti dišavnico; dragocena dišavnica ♪
  3.      dišéčina  tudi dišečína -e ž (ẹ̄; í) zastar. dišava: dodati vinu različne dišečine / trgovec z dišečinami ♪
  4.      dívan  -a m (ȋ) oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: sesti na divan; ležati na divanu; v kuhinji je stal star, oguljen divan ♪
  5.      divergénca  -e ž (ẹ̑) nastanek razlik, ki razdelijo kaj enotnega, razhajanje: prišlo je do divergence v razvoju // take razlike: opredeliti svoje nazorske divergence / v kompoziciji je opaziti stilne divergence ◊ biol. razvoj organizmov iste vrste v različne smeri ♪
  6.      diverzánt  -a m (ā á) kdor naredi, dela diverzije: diverzanti so minirali most / vtihotapljati v državo špijone in diverzante ♪
  7.      diverzifikácija  -e ž (á) publ. uvajanje, povečevanje raznovrstnosti: diverzifikacija visokošolskega študija / diverzifikacija proizvodnje ♪
  8.      diverzíja  -e ž (ȋ) vojaška uničevalna akcija na sovražnikovem ozemlju: glavno taktično sredstvo sta bili takrat zaseda in diverzija; diverzantska trojka je izvedla diverzijo; pren. ideološke, politične diverzije // voj. samostojna vojaška akcija, ki ima namen odvrniti sovražnikovo pozornost od glavnega bojišča: izvesti diverzijo z izkrcavanjem na atlantski obali ♪
  9.      dividénda  -e ž (ẹ̑) nav. mn., v kapitalistični ekonomiki del dobička delniške družbe, ki ga dobi delničar na posamezno delnico: dividende so se zmanjšale; izplačati dividende; visoke dividende ♪
  10.      dividíranje  -a s (ȋ) glagolnik od dividirati: dividiranje dela otrokom težave ♪
  11.      divíz  -a m (ȋ) tisk. grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed; vezaj ♪
  12.      divizíja  -e ž (ȋ) vojaška enota iz več polkov raznih rodov vojske: formirati divizijo; oklopna, pehotna divizija; poveljnik divizije; štab divizije ♪
  13.      divizíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na divizijo: divizijski general / divizijska artilerija; divizijsko poveljstvo ♪
  14.      divizión  -a m (ọ̑) voj. enota iz dveh do štirih baterij ali eskadronov: konjeniški, topniški divizion ♪
  15.      divjáček  -čka m (á) manjšalnica od divjak: divjački se učijo streljati z loki / tudi najhujši divjački se v šoli unesejo ♪
  16.      divjáčina  tudi divjačína -e ž (ā; í) 1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino // ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino 2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine 3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke ♪
  17.      divjád  -i ž (ȃ) divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: divjad je letos povzročila veliko škodo; v teh gozdovih je dosti divjadi; loviti divjad ♦ lov. dlakasta, pernata divjad; prehodna divjad ki ne živi stalno v istem lovišču; zaščitena divjad ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; vsakoletni odstrel divjadi // ena taka žival: večkrat je prinesel kako divjad iz gozda; ujeti divjad v past ♪
  18.      divják  -a m (á) 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo // ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu ♪
  19.      divjáka  -e ž (á) samoraslo, necepljeno drevo, navadno češnja: cepiti divjako; češnja divjaka / zrele divjake so zelo dobre ♪
  20.      divjákinja  -e ž (á) 1. slabš. ženska, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: prej prijazna ženska se je spremenila v divjakinjo 2. pripadnica divjega plemena ♪
  21.      divjákovec  -vca m (á) bot. rastlina z velikimi rumenimi cveti v koških, Doronicum: velikocvetni divjakovec ♪
  22.      divjánje  -a s (ȃ) glagolnik od divjati: težko je prenašala njegovo divjanje; divjanje otrok / divjanje sovražnikovih čet / divjanje morja / divjanje cen ♪
  23.      dívji  -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič ● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah ◊ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo ∙ ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi ♪
  24.      divjína  -e ž (í) 1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina; v okolici je še dosti divjine; iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje / vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine 2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak: ne bodi taka divjina 3. star. divjad, divjačina: loviti divjino / okusna divjina ♪
  25.      dívjost  in divjóst -i ž (í; ọ̑) 1. lastnost, značilnost divjega: divjost konj / udomačena žival ne more povsem zatajiti svoje divjosti / moti me njegova divjost in surovost 2. redko nenaseljen, nekultiviran svet; divjina: v taki divjosti ni maral živeti ♪

   25.226 25.251 25.276 25.301 25.326 25.351 25.376 25.401 25.426 25.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA