Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (251-275)



  1.      šiti  -im nedov. ( ) knjiž. pomirjati, umirjati: mati je komaj tišila otroke / veter se tiši
  2.      titán 1 -a m () 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad titanov z bogovi // um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: vrče nad fontano držijo titani 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je titan // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi titan znanja; povzpel se je do titana v industriji ◊ astr. Titan največji in najsvetlejši Saturnov satelit
  3.      titán 2 -a m () kem. trda lahka kovina sive barve, element Ti
  4.      titanát  -a m () kem. sol titanove kisline: železov titanat
  5.      titanít  -a m () min. rudnina kalcijev titanov silikat
  6.      titanízem  -zma m () knjiž. 1. mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu proti nadrejenemu, avtoriteti: ta pesem je himna njegovemu titanizmu; motiv titanizma 2. lastnost, značilnost nenavadno velikega, močnega: titanizem kipov
  7.      titánov  -a -o prid. () nanašajoč se na titan2: titanov oksid, silikat; titanove zlitine / titanovo belilo titanov oksid za oljnato belo barvomin. titanov železovec ilmenit; teh. titanove turbinske lopate turbinske lopate iz titanove zlitine
  8.      titánski  -a -o prid. () 1. nanašajoč se na titane: titanski spopad z bogovi / titansko uporništvo 2. ekspr. nenavadno velik, velikanski: titanski človek / titanski pogum; titanska moč, samozavest, volja / titansko delo // zelo močen, silovit: titanski boj med strankama; umetnikovi titanski izbruhi
  9.      titánstvo  -a s () knjiž. mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu proti nadrejenemu, avtoriteti: spominjal se je svojega mladostnega titanstva / titanstvo herojev
  10.      tel  -tla m (í) pog. naslov, naziv: podelili so mu titel doktor znanosti / akademski titel
  11.      ter  -tra m (í) 1. tekst. stopnja finosti, debeline vlaken, preje: določiti titer; titer svile 2. biol., kem. koncentracija reagenta v raztopini, ki se titrira: ugotavljati titer ♦ agr. beljakovinski titer koncentracija beljakovin v mleku; med. titer relativna količina kake snovi, navadno protiteles ali antigena; titer protiteles
  12.      titoízem  -zma m () politična smer v Jugoslaviji po letu 1948, imenovana po Titu
  13.      tovec  -vca m () pristaš titoizma: bil je navdušen titovec
  14.      tovka  -e ž () med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 podolgovata partizanska kapa brez ščitka, imenovana po Titu: na glavi je imel titovko / titovka s peterokrako zvezdo
  15.      tovski  -a -o prid. () nanašajoč se na Tita: titovska politika / titovska doba
  16.      titrácija  -e ž (á) biol., kem. postopek za določanje koncentracije raztopine z merjenjem prostornine dodanega reagenta: pri titraciji se uporabljajo steklene graduirane cevi / titracija mleka
  17.      titríranje  -a s () glagolnik od titrirati: titriranje kislin
  18.      titrírati  -am nedov. in dov. () biol., kem. določati koncentracijo raztopine s titracijo: titrirati kisline
  19.      tul  -a m () star. naslov, naziv: rad uporablja titule / častni titul
  20.      tula  -e ž () 1. star. naslov, naziv: podeliti komu titulo doktor znanosti / prejel je titulo mednarodnega mojstra 2. nekdaj napis na knjigi, pod umetniško sliko, ki v verzu ali prozi pojasnjuje njeno vsebino: srednjeveške titule
  21.      titulár  -ja m (ā) knjiž. kdor ima določen naslov, naziv: imenovanje titularja ♦ jur. kdor ima kako službo ali pravico; kdor ima le naslov kake funkcije, ne da bi jo dejansko opravljal
  22.      tituláren  -rna -o prid. () knjiž. ki ima določen naslov, naziv: titularni svétnik ♦ jur. titularni konzul častni konzul; rel. titularni škof naslovni škof
  23.      titulatúra  -e ž () knjiž. polni uradni naslov, naziv: dolge titulature nekaterih kraljev
  24.      titulíranje  -a s () glagolnik od titulirati: zmotiti se pri tituliranju
  25.      titulírati  -am dov. in nedov. () knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov; ogovoriti, nasloviti: titulirali so ga (s) tovariš profesor titulíran -a -o: bil je tituliran z doktorjem ∙ knjiž. proslave so se udeležili tudi visoko titulirani možje možje z visokimi naslovi

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA