Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (24.151-24.175)


  1.      čéhovski  -a -o prid. (ẹ̑) značilen za Čehova: čehovska melanholija; povest je tipično čehovska / čehovske komedije ♪
  2.      čék  -a m (ẹ̑) nakaznica z nalogom, ki ga da imetnik bančnega računa banki za izplačilo ali prenos določene vsote: izplačati, podpisati, preklicati, unovčiti ček; plačati s čeki; ček za petdeset dolarjev ♦ fin. barirani ček; gotovinski ček izplačljiv v gotovini; potovalni ček s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah ♪
  3.      čèk  medm. (ȅ) posnema glas taščice ali nekaterih drugih ptic: ček ček ček, se oglaša taščica ♪
  4.      čéka  -e ž (ẹ̑) zgod., kratica izredna komisija za boj proti kontrarevoluciji in špekulaciji v Sovjetski Rusiji od leta 1917 do 1922: ustanoviti čeko / čeka ga je aretirala čekisti ♪
  5.      čekàn  -ána m (ȁ á) podočnik pri prašiču: divjega prašiča spoznaš po čekanih // nav. mn., nizko zob sploh: ima še nekaj majavih, rumenih čekanov; zapri usta in skrij čekane ◊ arheol. orožje v obliki ozke, ukrivljene sekire s koničastim temenom ♪
  6.      čekánast  -a -o prid. (á) podoben čekanu: veliki čekanasti zobje ♪
  7.      čekíst  -a m (ȋ) pripadnik čeke: hišo so zastražili čekisti ♪
  8.      čeláda  -e ž (ȃ) 1. zaščitno pokrivalo, navadno kovinsko: povezniti si čelado na glavo; jeklena, usnjena, železna čelada; gasilska, tropska, vojaška čelada; čelade za motoriste / iz mraka so se pokazale svetle čelade ljudje v čeladah ∙ publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav 2. ekspr. glava: pazi, da je ne dobiš po čeladi ♪
  9.      čeládast  -a -o prid. (ȃ) po obliki podoben čeladi: čeladast klobuk ♦ bot. čeladasti cvet ♪
  10.      čêlen  -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
  11.      čeléšnik  -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk) ◊ etn. stojalo za goreče trske ♪
  12.      čeléšnjak  -a m (ẹ̑) redko čelešnik: sušiti srajco na čelešnjaku ♪
  13.      čêljenje  in čéljenje -a s (é; ẹ́) glagolnik od čeliti: čeljenje snopov / čeljenje lesa ♪
  14.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
  15.      čeljustánje  -a s (ȃ) glagolnik od čeljustati: nočem poslušati tega čeljustanja / prazno čeljustanje ♪
  16.      čeljústen  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano ♪
  17.      čeljústkar  -ja m (ȗ) obrt. sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj ♪
  18.      čêlnica  -e ž (ȇ) 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico ♪
  19.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  20.      čémaž  -a m (ẹ́) bot. gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen, Allium ursinum ♪
  21.      čembalíst  -a m (ȋ) muz. kdor igra čembalo: violinisti in čembalisti ♪
  22.      čémbalo  tudi cémbalo -a [če-] m (ẹ̑) muz. glasbilo, pri katerem ob udarcu na tipko kovinski jeziček brenkne ob struno: igrati čembalo; koncert za čembalo in godala ♪
  23.      čemênje  -a [čǝm] s (é) glagolnik od čemeti: vdati se brezdelnemu čemenju; topo čemenje ♪
  24.      čemérnost  tudi čmérnost -i [prva oblika čǝm in čem] ž (ẹ́) lastnost čemernega človeka: težko ga je prenašati zaradi njegove čemernosti / čemernost deževnega dne // čemerno razpoloženje: čemernost se ga loteva; šala je pregnala čemernost čakajočih ♪
  25.      čemú  prisl. (ū) 1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti? 2. neustalj. vprašuje po vzroku; zakaj: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil ♪

   24.026 24.051 24.076 24.101 24.126 24.151 24.176 24.201 24.226 24.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA