Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ti (22.080-22.104) 
- avtomát -a m (ȃ) 1. tehnična naprava, stroj, ki opravlja delo brez človekovega sodelovanja: zastarele stroje v tovarni so zamenjali avtomati; steklenice polnijo z avtomati; elektronski avtomat; računski, telefonski avtomat; avtomat za zavijanje cigaret; z namestitvijo avtomatov se je produkcija zelo zvišala; dela kakor avtomat brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično ♦ voj. brzostrelka // aparat, ki kaj da ali naredi, če se spusti vanj kovanec: avtomat je prazen, ne dela; avtomat je igral stare popevke; restavracija ima poleg rulet tudi igralne avtomate; ob vhodu v trgovino visita dva avtomata za bonbone; avtomat za vozovnice, znamke 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: razmere so naredile iz njih avtomate / osebe njegovega romana
so brezdušni avtomati ♪
- avtomátski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatski aparat, radijski oddajnik; avtomatski pralni stroj / avtomatski bife; avtomatska telefonska centrala; zgradili so novo avtomatsko pekarno; avtomatska meteorološka postaja ♦ aer. avtomatski pilot avtopilot; voj. avtomatska puška; avtomatsko orožje orožje, ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih 2. ki poteka brez sodelovanja človekove volje, zavesti: avtomatski gibi; svoje delo opravlja z avtomatskimi kretnjami avtomátsko prisl.: stroj avtomatsko sešteva in odšteva; vprašanja je zastavljal čisto avtomatsko ♪
- ávtomehánik -a m (ȃ-á) mehanik za popravljanje avtomobilov: postati avtomehanik ♪
- avtomobíl -a m (ȋ) cestno motorno vozilo z navadno štirimi kolesi: izdelovati, popravljati avtomobile; avtomobil znamke Fiat; avtomobil s prikolico; ličar avtomobilov; montaža avtomobilov / dostavni, osebni, poltovorni, rešilni, tovorni avtomobil ♦ voj. oklopni avtomobil z jeklenim oklepom in z orožjem; žel. progovni avtomobil ki vozi po tirnicah // osebni avtomobil: peljati se z avtomobilom na izlet; dirkalni, dvosedežni, športni avtomobil ♪
- avtomobílček -čka m (ȋ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od avtomobil: po klancu se je podil v svojem rdečem avtomobilčku; poltovorni avtomobilčki 2. igrača, ki predstavlja avtomobil: sredi kuhinje je navijal avtomobilček / deček je sedel v avtomobilček in ga hitel poganjati z nogami ♪
- avtomobilíst -a m (ȋ) kdor vozi avtomobil, zlasti osebni: avtomobilist je pravočasno pritisnil na zavoro; priročnik za avtomobiliste / avtomobilist dirkač ♪
- avtonómen -mna -o prid. (ọ̄) ki ima avtonomijo, samoupraven: avtonomne pokrajine, republike; avtonomno ozemlje / dobiti avtonomno oblast // knjiž. neodvisen, samostojen: avtonomni razvoj narodnih literatur; avtonomna umetnost ♦ med. avtonomno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje avtonómno prisl.: avtonomno poslujoča enota ♪
- avtonomíja -e ž (ȋ) samostojno upravljanje določenega ozemlja v okviru države, samouprava: doseči, imeti, izgubiti avtonomijo; politična avtonomija dežele / univerzitetna avtonomija // knjiž. neodvisnost, samostojnost: zagotovljena je avtonomija osebnosti; avtonomija umetniškega ustvarjanja ♪
- avtonomíst -a m (ȋ) pristaš avtonomizma ♪
- avtonomízem -zma m (ȋ) politično gibanje za avtonomijo: avtonomizem se je čedalje bolj krepil ♪
- avtonómnost -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost avtonomnega: avtonomnost pokrajine; avtonomnost kulturnih ustanov / branili so avtonomnost umetnosti ♪
- ávtopilót -a m (ȃ-ọ̑) aer. naprava za avtomatično vodenje letala: avtopilot nadomešča posadko ♪
- ávtoplášč in ávto plášč -a m (ȃ-á) avtomobilski plašč: zamenjati avtoplašč ♪
- ávtoprálnica in ávto prálnica -e ž (ȃ-ȃ) delavnica za pranje, čiščenje avtomobilov, zlasti osebnih: k servisu so priključili še avtopralnico ♪
- avtopsíja -e ž (ȋ) 1. knjiž. neposredno ogledovanje, opazovanje: knjigo pozna iz avtopsije; orisati stanje na podlagi avtopsije 2. med. preiskovanje trupla, navadno z raztelešenjem: opraviti avtopsijo; pri avtopsiji so ugotovili smrt zaradi zastrupitve; avtopsija trupla ♪
- ávtor -ja m (ā) kdor ustvari umetniško ali znanstveno delo: avtor knjige je znan slovenski pisatelj; v svojem delu obravnava avtor nacionalno vprašanje; anonimni avtor; sodobni avtorji; dramski avtor; avtor razprave, romana; avtor filma, simfonije / avtor članka; avtor radijske oddaje kdor pripravi oddajo // kdor kaj izdela, izumi, zlasti na tehničnem področju: avtor projekta je dal več predlogov; avtor tehničnih izboljšav; avtor urbanističnega načrta / avtor te trditve je prezrl več dejstev ♪
- ávtoreferát -a m (ȃ-ȃ) knjiž. referat o lastnem delu, lastni raziskavi: objaviti avtoreferat ♪
- avtoritárec -rca m (ȃ) pristaš avtoritarizma: bil je fanatičen avtoritarec ♪
- avtoritáren -rna -o prid. (ȃ) osnovan na popolnem podrejanju oblasti, samovoljen: avtoritarni režim / avtoritarna država / avtoritaren princip ♪
- avtoritarízem -zma m (ȋ) avtoritaren politični sistem: odpor proti avtoritarizmu ♪
- avtoritárnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost avtoritarnega, samovoljnost: avtoritarnost voditeljev ♪
- avtoritéta -e ž (ẹ̑) ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja: imeti, uživati avtoriteto; to mu jemlje avtoriteto; učitelj si mora ohraniti avtoriteto v razredu; zastavil je vso svojo avtoriteto; očetova, profesorjeva avtoriteta / avtoriteta države, partije // kdor ima, uživa tak ugled ali vpliv: ta človek je velika avtoriteta; priznavajo ga za avtoriteto; on je največja avtoriteta v atomski fiziki ♪
- avtoritéten -tna -o (ẹ̑) pridevnik od avtoriteta: avtoritetno politično vodstvo ♪
- avtorizácija -e ž (á) uradno dovoljenje; potrdilo, pooblastilo: dobiti avtorizacijo za gradnjo ♦ jur. uradno dovoljenje za zasebno opravljanje kake dejavnosti, zlasti tehnične // zal. avtorjevo dovoljenje za prevod ali priredbo njegovega dela: avtorizacija romana ♪
- avtorizacíjski -a -o (ȋ) pridevnik od avtorizacija: avtorizacijska listina ♪
21.955 21.980 22.005 22.030 22.055 22.080 22.105 22.130 22.155 22.180 
