Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (21.476-21.500)


  1.      akánt  -a m (ā) 1. bot. sredozemska ali tropska rastlina z bodičastimi listi, Acanthus: listi akanta 2. um. okras na antičnih, zlasti korintskih stebrih v obliki akantovih listov ♪
  2.      akcelerácija  -e ž (á) knjiž. pospešenost, pospešitev: akceleracija duševnega razvoja; akceleracija rasti ♪
  3.      akcelerátor  -ja m (ȃ) 1. avt. vzvod za uravnavanje plinske zmesi za motor, pospeševalnik: pritisniti na akcelerator 2. fiz. naprava za povečevanje hitrosti elektronov, protonov; pospeševalnik: graditi, priključiti akcelerator ♪
  4.      akcènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini; naglas, poudarek: akcent je na prvem zlogu; melodični akcent / besedni, stavčni akcent // grafično znamenje za označevanje tega: zapisati akcent 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govori slovensko z italijanskim akcentom 3. knjiž. kar sploh izstopa iz okolja: bela pentlja je edini akcent obleke; njegove pesmi imajo močen lirični akcent; razprava je brez polemičnega akcenta / na sliki je opaziti močne barvne akcente ♪
  5.      akcentuácija  -e ž (á) lingv. izrazito izgovarjanje naglašenih glasov, zlogov; naglaševanje, poudarjanje: ima dobro akcentuacijo // zaznamovanje z akcenti ♪
  6.      akcentuacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od akcentuacija: akcentuacijski tipi ♪
  7.      akcentuíranje  -a s (ȋ) glagolnik od akcentuirati ♪
  8.      akcidénca  -e ž (ẹ̑) filoz. nebistvena, stranska lastnost: akcidenca ne vpliva na naravo stvari; bitne lastnosti in akcidence ◊ tisk. lepotna priložnostna tiskovina ♪
  9.      akcidénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) akcidentalen: akcidenčni nagibi ◊ tisk. akcidenčne črke lepotne, okrasne črke ♪
  10.      akcidentálen  -lna -o prid. (ȃ) nebistven, stranski: akcidentalni argumenti; akcidentalni znaki bolezni; akcidentalna lastnost ♪
  11.      ákcija 1 -e ž (á) 1. prizadevanje, organizirana dejavnost z določenim ciljem: akcija dobro poteka; voditi, začeti akcijo za pomoč poplavljencem; sodelovati pri akcijah; mladinska delovna, nabiralna, napisna, trosilna akcija; akcija Rdečega križa; uspeh akcij // delo, delovanje sploh: družbena, politična akcija / njegovi drami manjka akcije; on je človek akcije / gasilci so stopili v akcijo 2. vojaška operacija: četa je izvedla več akcij; iti na akcijo; izvidniška, partizanska, vojaška akcija; oborožene akcije proti okupatorju / publ. izvesti nekaj ostrih akcij proti nasprotnemu golu ◊ fiz. zakon akcije in reakcije delujoče sile in nasprotne sile ♪
  12.      ákcija 2 -e ž (á) ekon. vrednostni papir, ki izkazuje pravico do deleža pri glavnici in dobičku delniške družbe; delnica: kupovati akcije; lastnik akcij / akcije padajo, so poskočile; kako stojijo akcije ♪
  13.      ákcijski  in akcíjski -a -o prid. (á; ȋ) 1. nanašajoč se na akcija1: sodeloval je v akcijski skupini v okupirani Ljubljani / sestaviti akcijski odbor, program; potrebna je bila čim večja akcijska enotnost / film akcijskega žanra 2. teh., v zvezi akcijski radij prostorski obseg delovanja: akcijski radij razstreliva; akcijski radij letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta ♪
  14.      áki  -ja m (ȃ) žarg., alp. akia: položiti ponesrečenca v aki ♪
  15.      ákia  -a m (ȃ) alp. čolnu podobna naprava za reševanje ponesrečenca v gorah zlasti v zimskem času: pripeljati ponesrečenca v akiu, z akiem ♪
  16.      ákna  -e ž, tudi ákne neskl. (ȃ) med. mozoljavost, mozoljavica: akna je zlasti nadloga mladih; to milo se uspešno uporablja proti akni ♪
  17.      àko  in ako vez. (ȁ) raba peša 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: jed bo okusnejša, ako dodaš malo smetane; ako bi bili držali skupaj, bi več dosegli; to bi ti zmogla, ako bi hotela; ako imaš čas, pridi / z oslabljenim pomenom ako se prav premisli, nimate vzroka za pritoževanje / rad bi govoril z njim. Ako le pride? / ako bi se mi izpolnila vsaj ta želja / v članku je vprašanje nakazano, ako ne celo rešeno 2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: ako je otrok zbolel, je bedela pri njem 3. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: ako si (tudi) na koncu sveta, zdaj se moraš vrniti / umirilo se mu je srce, ako ne v sreči, pa vsaj v upanju 4. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: saj mi ne zameriš, ako sem odkrit ♪
  18.      akolít  -a m (ȋ) rel. pripravnik za duhovniški poklic, za stopnjo nižji od subdiakona: pri obredih asistirajo leviti in akoliti ♪
  19.      akomodácija  -e ž (á) knjiž. prilagoditev, prilagajanje: oportunistična akomodacija razmeram ♦ med. akomodacija očesa prilagoditev, prilagojenost očesne leče za gledanje od blizu ali na daleč ♪
  20.      akontácija  -e ž (á) znesek, ki se dobi, dá kot del celotnega zneska; naplačilo, predujem: dati, dobiti akontacijo na plačo; izplačevanje akontacije / danes sem plačal prvo akontacijo za davke ♪
  21.      akorávno  vez. (á) star. čeprav: nekaj zna, akoravno dosti ne ♪
  22.      akórd 1 -a m (ọ̑) skladni, ubrani glasovi, zvoki: zamrl je zadnji akord; slišijo se akordi harmonike, klavirja; močni akordi; pren., knjiž. zgodba izzveni v realističnem akordu; čisti barvni akordi; mračni akordi življenja ♦ muz. akord istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov, sozvočje; dominantni akord akord na peti stopnji, ki ima v določeni tonaliteti glavno funkcijo; terčni akord sestavljen iz terc ♪
  23.      akórd 2 -a m (ọ̑) plačevanje zaslužka glede na storjeno delo, po učinku: z akordom se je začel nov način nagrajevanja / delati, biti plačan na akord; možnost zaslužka v akordu ♪
  24.      akóv  -a m (ọ̑) nar. prostorninska mera za vino, 56 l: Potem ga je vedel med sode. »Ti na tej strani so vsi polni. Trideset akovov ga še imam (M. Kranjec) ♪
  25.      akribíja  -e ž (ȋ) knjiž. natančnost in temeljitost, zlasti v znanstvenem delu: delo je pisano z veliko akribijo; pravila znanstvene akribije; akribija slovstvenega zgodovinarja ♪

   21.351 21.376 21.401 21.426 21.451 21.476 21.501 21.526 21.551 21.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA