Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (20.355-20.379)


  1.      zavdáti  -dám dov., 2. mn. zavdáste in zavdáte; zavdál (á) z dajalnikom 1. star. zastrupiti: zavdati gostom; zavdati psu; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal 2. po ljudskem verovanju uročiti: zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala 3. zastar. zadati: zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi zavdán -a -o: zavdan je od njenega pogleda; zavdane rane ♪
  2.      zavečáti  -ím dov., zavéči; zavéčal (á í) nar. 1. zakričati: jezno zaveči nanj / čuk je zateglo zavečal 2. (glasno) zajokati: otrok osramočen zaveči ♪
  3.      zavédati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako // imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno // na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema zavedajóč se -a -e: hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod ♪
  4.      zavédeti se  -vém se dov. (ẹ́) 1. zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja: poškodovanec je omedlel in se ni več zavedel; dolgo se ni mogel zavedeti / zjutraj je dolgo trajalo, preden se je zavedela popolnoma zbudila 2. preh. vključiti, sprejeti v zavest vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedeti se okolja, sebe // na osnovi kritične presoje vključiti, sprejeti v zavest vedenje o čem: zavedeti se nevarnosti, resnice; zavedeli so se pomembnosti dogodka; zavedel se je, kakšno napako je storil / zavedeti se svojega izvora; narodnostno se zavedeti ● star. zavedel se je iz prve začudenosti prebudil, predramil; ekspr. nisem se še dobro zavedel, že smo bili doma kmalu, hitro ♪
  5.      zavéjati  -am dov. (ẹ̑) nav. 3. os., star. zapihati: zavejal je veter / brezoseb. hladno je zavejalo skozi okno ● zastar. zavejati z roko po zraku zamahniti ♪
  6.      zavékati  -am dov., tudi zavekájte; tudi zavekála dov. (ẹ́) nar. (glasno) zajokati: v sobi zaveka otrok; ženska je obupano zavekala / ptič je zavekal ♪
  7.      zavériti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. star. priseči, zakleti se: zaveril se je, da ne bo več kadil / zaveril bi se, da je tako prav 2. zastar., v zvezi z v zaverovati se: tako se je zaveril v delo, da vprašanja še slišal ni // zaljubiti se: zaveriti se v mlado sosedo ♪
  8.      zaverováti  -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj zaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina ∙ zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati ♪
  9.      zaveselíti se  -ím se dov., zavesélil se (ȋ í) knjiž. razveseliti se: zaveseliti se lepega razgleda / si le prišel, se je zaveselil prijatelj ♪
  10.      zaveseljáčiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z veseljačenjem zapraviti: dediščino je zaveseljačil in zakartal ♪
  11.      zavésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. zagrniti z zaveso: zavesiti okno, vhod / zavesiti z odejo // zagrniti, zakriti s čim visečim sploh: zavesiti si obraz s pajčolanom 2. viseč zakriti: brki so mu zavesili zgornjo ustnico / ekspr. megla je zavesila polja ● knjiž., ekspr. nebo se je zavesilo z nizkimi oblaki se je zakrilo, prekrilo zavéšen -a -o: ženske, zavešene čez obraz; zavešena okna ♪
  12.      zavesláti  -ám dov. (á ȃ) 1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal // veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu // veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče // z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu 2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu 3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku ● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo ♪
  13.      zavêsti  -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle ♪
  14.      zavésti se  zavém se in zavêsti se zavém se dov., 2. mn. zavéste se, 3. mn. zavéjo se in zavedó se; zavédi se zavédite se in zavêdi se zavêdite se in zavedíte se; zavédel se zavédla se in zavêdel se zavêdla se; zavéden (ẹ́; é ẹ́; zavẹ́di zavẹ́dite, zavédi zavédite; zavẹ̄del zavẹ̄dla zavẹ́dli, zavēdel zavédla) neustalj. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: bolnica se je šele proti jutru zavedla ♪
  15.      zavéšati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. 1. zagrinjati z zaveso: skrbno zavešati okna 2. viseč zakrivati: brki mu zavešajo ustnice / ekspr. oblaki zavešajo sonce ♪
  16.      zavéšiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) star. zapreti z veho: zavešiti sod ♪
  17.      zavéti  -véjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost 3. preh., knjiž. zamesti, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti ● ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile ♪
  18.      zavetíšče  -a s (í) 1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija // tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče 2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe ♪
  19.      zavézati  in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša / zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego ● star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili ◊ etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka zavézati se in zavezáti se 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji ● zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji ∙ pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik ♪
  20.      zavézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) zakriti s čim tako, da se povezne: zavezniti krožnik s skledo / zavezniti odprtino z lesenim pokrovom zavéznjen -a -o: zaveznjena posoda; nizko zaveznjeno nebo ♪
  21.      zavezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo 2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali // s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati zavezováti se z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati: zavezovati se z obljubami, s prisego; pismeno se zavezovati / zavezovati se za preskrbo materiala / dov. zavezujem se, da bom tako ravnal zavezujóč -a -e: odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto; zavezujoča merila; sam.: to ni vendar nič zavezujočega ♪
  22.      zavibrírati  -am dov. (ȋ) zanihati, zatresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna zavibrira / smučka se je zapičila v sneg in zavibrirala / glas ji je zavibriral // preh. narediti, povzročiti, da kaj tako zaniha, se zatrese: zavibrirati struno na kitari ♪
  23.      zavídati  -am nedov. (í) čutiti veliko nezadovoljstvo, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: vsi sosedje mu, star. ga zavidajo; zavidati komu srečo, uspeh; zavidati komu zaradi njegovih sposobnosti / zavidati komu za bogastvo ● ekspr. takega življenja mu nihče ne zavida zelo slabo živi; ekspr. ima tako ženo, da mu jo vsi zavidajo zelo dobro; zastar. zaradi storjene krivice zavidati koga sovražiti zavidajóč -a -e: gledali so ga, zavidajoč mu spretnost zavídan -a -o: od mnogih zavidana sreča ♪
  24.      zavídeti  -im dov. (í ȋ) star. začutiti zavist: zavideti komu bogastvo ♪
  25.      zaviháriti  -im dov. (á ȃ) 1. z veliko silo, intenzivnostjo zapihati: veter je zaviharil nad polji; pren., ekspr. v duši ji je zaviharila nevihta 2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: zaviharil je po dvorišču ● ekspr. kričanje množice je zaviharilo po trgu se je viharno razleglo, je zadonelo ♪

   20.230 20.255 20.280 20.305 20.330 20.355 20.380 20.405 20.430 20.455  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA