Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ti (16.726-16.750)


  1.      svaljkáti  -ám in sváljkati -am nedov. (á ȃ; ȃ) premikati dlani, prste drugega ob drugem tako, da iz tega, kar je med njimi, nastane podolgovata, vretenasta tvorba: svaljkati krušno sredico; svaljkati testo / svaljkati čevapčiče // premikati dlani, prste drugega ob drugem tako, da se to, kar je med njimi, zmehča, zmečka: svaljkati cigareto; svaljkati si brado / svaljkati med prsti; s prsti je svaljkala rob predpasnika zvijala, vihala svaljkáti se, in sváljkati se pojavljati se, nastopati v obliki svaljkov: umazanija se mu svaljka po koži / lasje se svaljkajo v kodre zvijajo ♪
  2.      svaríti  -ím nedov. (ȋ í) opozarjati koga, da lahko nastopi zanj kaj neprijetnega, neugodnega: mati ga je svarila, naj ne hodi tja; svarim te, varuj se ga; svariti pred nevarnostjo; prijateljsko, resno svariti / svariti z očmi svarèč -éča -e: svareč glas, pogled; prisl.: svareče dvigniti prst; svareče kaj reči ♪
  3.      svástika  -e ž (á) 1. arheol. enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca: v prstanu je vdelano znamenje svastike; vozli, rozete, trakovi in svastike 2. knjiž. tak križ kot simbol nacizma: nacistična uniforma s svastiko ♪
  4.      svática  -e ž (ā) star. družica: belo oblečene svatice ♪
  5.      svatováti  -újem nedov. (á ȗ) udeleževati se praznovanja ob poroki: rad svatuje / iti svatovat / takrat so svatovali tri dni skupaj ♪
  6.      svedóčiti  -im nedov. (ọ̄ ọ̑) zastar. dokazovati: napisi svedočijo, da so tu živeli Slovenci; podatki svedočijo o porastu zločinov ♪
  7.      svédrati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. vrtati (s svedrom): svedrati luknje / zobozdravnik mu je dolgo svedral zob, po zobu / misli, spomini mu svedrajo po glavi 2. kodrati, navijati: svedrati lase; lasje se ji svedrajo; svedrati si brke ● ekspr. bolečine mu svedrajo po trebuhu čuti zvijajoče bolečine; začel je svedrati vanj vrtati; ekspr. črn dim se je svedral iz dimnikov vil svédrati se zvijati se v obliki svedra: koruza se že svedra / steza se je svedrala skozi mlado drevje svedrajóč -a -e: svedrajoče misli, oči ♪
  8.      svédriti  -im tudi svedríti -ím nedov., svédren tudi svedrèn (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) ekspr. zvijati, vihati: nervozno je svedrila predpasnik svédriti se, tudi svedríti se kodrati se, navijati se: dekleta se rada svedrijo ♪
  9.      svepetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) star. migotati, migljati: v daljavi je svepetala drobna lučka / zvezde svepetajo na nebu ♪
  10.      svetílčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetilko: svetilčni cilinder, stenj / svetilčno olje ♪
  11.      svetílčica  -e ž (ȋ) svetilkica: prižgati špiritno svetilčico ♪
  12.      svetílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) kdor sveti: svetilci z baklami ♪
  13.      svetílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetenje: svetilna doba žarnice / svetilni plin / svetilni organ kresnice; svetilna raketa ♦ elektr. svetilna nitka nitka, ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; navt. svetilna boja; voj. svetilna krogla ♪
  14.      svetílka  -e [zoološko tudi u̯k] ž (ȋ) priprava, ki prižgana oddaja svetlobo: postaviti svetilko na mizo; svetilka s steklenim ohišjem / svetilka sveti, ugaša, utripa; prižgati svetilko / cestna, stropna, talna svetilka; električna, plinska svetilka; jamska svetilka ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih; naglavna svetilka ki se nosi na glavi; prenosna, stoječa svetilka; signalna, varnostna svetilka; žepna svetilka; svetilka na olje, petrolej ◊ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; bot. svetilka visoka rastlina z drobnimi cveti v pokončnih socvetjih, Cimicifuga; elektr. kremenova svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke; kem. acetilenska svetilka; zool. morske svetilke planktonske morske živali cevaste oblike, ki se ponoči močno svetijo, Pyrosomidae ♪
  15.      svetílkar  -ja m (ȋ) nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilkar čisti svetilke ♦ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke; svetilničar ♪
  16.      svetilkárna  -e ž (ȃ) mont. prostor za shranjevanje jamskih svetilk: iti po svetilko v svetilkarno ♪
  17.      svetílkica  -e ž (ȋ) manjšalnica od svetilka: prižgati svetilkico ♪
  18.      svetílnica  -e ž (ȋ) star. svetilka: prižgati svetilnico / svetilnica na olje ◊ vrtn. lončna rastlina s cevasto podaljšanimi, pri dnu oblasto razširjenimi cveti, Ceropegia ♪
  19.      svetílničar  -ja m (ȋ) kdor skrbi za pravilno delovanje in vzdrževanje svetilnika: oče je bil svetilničar na otoku; baraka svetilničarjev // nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilničar je očistil svetilke ◊ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke ♪
  20.      svetílnik  -a m (ȋ) naprava, ki z oddajanjem svetlobnih signalov omogoča ladjam, letalom orientacijo: svetilnik enakomerno utripa; postaviti svetilnik; svetilnik in obalne luči / morski, pristaniški svetilnik; pren., ekspr. biti komu svetilnik v temi ◊ um. pokopališki svetilnik kamnit ali zidan slop s hišico za večno luč ♪
  21.      svetílniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetilnik: svetilniški signali / svetilniški čuvaj / opravljati svetilniško službo ♪
  22.      svetílnost  -i ž (ȋ) sposobnost telesa, da oddaja svetlobo: svetilnost narašča, pada; povečati svetilnost žarnic ♦ fiz. razmerje med svetlobnim tokom in prostorskim kotom, v katerega seva svetilo enakomerno ♪
  23.      svetílo  -a s (í) predmet, priprava, ki oddaja svetlobo: namestiti, prižgati svetilo; cevasto svetilo; umetna svetila in ogrevala / svetila na motornih vozilih ♦ fiz. ploskovno svetilo ♪
  24.      svetínja  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ohranjati, varovati družinske, narodne svetinje; materni jezik je zanjo največja svetinja; svetinje človeštva 2. v krščanskem okolju manjši predmet, navadno kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: v dar je dobila zlato svetinjo 3. rel. relikvija: našli so svetinje svete Katarine ♪
  25.      svetínjica  -e ž (í) v krščanskem okolju manjša kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: dobiti, nositi svetinjico; srebrna svetinjica ∙ nar. (pasja) svetinjica (pasja) znamka ♪

   16.601 16.626 16.651 16.676 16.701 16.726 16.751 16.776 16.801 16.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA