Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (9.701-9.725)


  1.      déci  m neskl. (ẹ̑) pog. deciliter: spiti deci vina / elipt.: naročiti dva deci dva decilitra vina; iti na dva deci v gostilno; razpravljal sem s prijateljem ob dva deci in dobri cigareti ♪
  2.      décigrám  -a m (ẹ̑-ȃ) utežna mera, desetina grama ♪
  3.      décilítrski  -a -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na deciliter: decilitrski kozarec ♪
  4.      decimálen  -lna -o prid. (ȃ) ki temelji na delitvi enote na deset delov, desetinski: decimalni denarni sistem / decimalna tehtnica tehtnica, s katero se tehta breme z desetkrat lažjimi utežmi ♦ biblio. decimalna klasifikacija klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu; mat. decimalna pika, vejica pika, vejica, ki loči enice od desetin; decimalno mesto mesto številke za decimalno vejico; decimalno število število, ki ima desete dele enote ♪
  5.      decimálka  -e ž (ȃ) mat. znak, ki stoji v številki za decimalno vejico: napisati decimalko / računati na dve decimalki ♪
  6.      décimétrski  -a -o prid. (ẹ̑-ẹ̄) nanašajoč se na decimeter: decimetrska razdalja / decimetrsko ravnilo ♪
  7.      decimírati  -am dov. in nedov. (ȋ) za kazen usmrtiti vsakega desetega (vojaka): ker niso našli krivca, je poveljnik ukazal decimirati četo // knjiž. prizadejati občutno številčno izgubo; zdesetkati: nalezljive bolezni so decimirale prebivalstvo decimíran -a -o: ostanki decimiranega polka ♪
  8.      dečák  -a m (á) nav. ekspr., raba peša večji deček, fant: po travi so se pripodili bosi dečaki; njegov sin je sedemnajstleten dečak; učil je dečake nižje gimnazije ♪
  9.      déček 1 -čka m (ẹ̑) oseba moškega spola do pubertete: dečki so sedeli na desni strani, deklice pa na levi; ko je bil še deček, je rad poslušal pripovedovanje starejših; avto je do smrti povozil šestletnega dečka; bister, nagajiv, zdrav deček / v porodnišnici se je včeraj rodilo sedem otrok: štirje dečki in tri deklice ♪
  10.      déček 2 -čka m (ẹ̑) pog., ekspr. deciliter: povabim te na dva dečka črnine ♪
  11.      déčica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od deca: dečica nosi zrnja ptičkam / dečici dajte, da ne bodo stradali ♪
  12.      déda  -a tudi -e m (ẹ̑) nar. moški, navadno starejši; dedec: siten deda ♪
  13.      dédec  -dca m (ẹ̑) 1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec; star dedec; oženjen dedec; vsa kuhinja je polna dedcev // nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca; ta dedec pretepa svojo ženo 2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol; prijeten, simpatičen dedec 3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet 4. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica ● ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti ♪
  14.      déden  -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze ◊ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska dédno prisl.: dedno obremenjen ♪
  15.      dédičnost  -i ž (ẹ̑) zastar. dednost: teorija o dedičnosti / pravica dedičnosti ♪
  16.      dédiščina  -e ž (ẹ̄) 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine ♪
  17.      dédnost  -i ž (ẹ̄) 1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti 2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola ♪
  18.      dedováti  -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege ♪
  19.      deducírati  -am nedov. in dov. (ȋ) sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev ♪
  20.      deduktivízem  -zma m (ȋ) publ. enostranska, shematična deduktivna obravnava problemov: njegovo dokazovanje je očiten deduktivizem ♪
  21.      defékt  -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt; defekt na pnevmatiki; na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt ♪
  22.      defektológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za defektologijo: učitelj defektolog; visoka šola za defektologe ♪
  23.      defektológinja  -e ž (ọ̑) strokovnjakinja za defektologijo: učiteljica defektologinja ♪
  24.      defektoskopíja  -e ž (ȋ) teh. iskanje napak v materialu, zlasti v kovinah, z rentgenskimi žarki ali žarki gama: laboratorij za defektoskopijo; uporaba izotopov v defektoskopiji ♪
  25.      defenzíva  -e ž (ȋ) odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada, obramba: preiti iz defenzive v ofenzivo; potisniti sovražnikove čete v defenzivo; umakniti se v defenzivo; nogometno moštvo je bilo v defenzivi ♪

   9.576 9.601 9.626 9.651 9.676 9.701 9.726 9.751 9.776 9.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA