Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Te (8.144-8.168)


  1.      blažílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja; amortizer: hidravlični, teleskopski blažilec; blažilec sunkov ♪
  2.      blažílnik  -a m (ȋ) teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja; amortizer ♪
  3.      blažíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. raba peša lajšati, omiljevati: blažiti bolečine, žalost; blažiti huda nasprotja / veter blaži vročino / blažiti sunke 2. zastar. delati kaj blago, plemenito: ljubezen blaži človeka / umetnost blaži srce blažèč -éča -e: blažeči učinek glasbe; prisl.: obkladki delujejo blažeče ♪
  4.      blebetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede ♪
  5.      blebetàv  -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki (rad) blebeta: blebetav človek / blebetavo dete ♪
  6.      bléd  -a -o tudi -ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti // ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo ♪
  7.      bledíca  -e ž (í) bleda barva (polti): bledica mu pokriva obraz; rahla bledica; sumljiva, smrtna bledica; bledica lic / pooseb., slabš. Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici? (J. Galsworthy - O. Župančič) ♦ agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza ♪
  8.      bledíčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. bolno bled: bil je suh in bledičen otrok ♦ agr. bledične trte trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila 2. redko ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled: bledična luč 3. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bledičen talent; poezija, polna bledične sentimentalnosti ♪
  9.      bledolíčnik  -a m (ȋ) ekspr. kdor ima bleda lica: tisti bledoličnik se nekaj suče okoli nje // slabš., v indijanskem okolju belec: napodite bledoličnike ♪
  10.      bledúh  -a m (ū) slabš., redko bled človek: ne maram tega bleduha ♪
  11.      bléjanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od blejati: blejanje ovc, telet ♪
  12.      bléjati  -am nedov. (ẹ̄) oglašati se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: koze, ovce, telički blejajo; žalostno blejati ♪
  13.      blekèt  -éta m (ȅ ẹ́) redko zategnjeno, enakomerno tresoče se oglašanje drobnice, goveda ♪
  14.      bleketánje  -a s (ȃ) glagolnik od bleketati: bleketanje ovc, telet ♪
  15.      bleketáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) oglašati se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: ovce bleketajo; žalostno bleketati ♪
  16.      blêkniti  -em in blékniti -em dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑) slabš. 1. v naglici izreči kaj nepremišljenega ali neumnega: nič ne premisli, kar blekne; blekniti neumnost; ušla je, je bleknil tja v tri dni / menda nisi komu kaj bleknil o tem izklepetal 2. reči, povedati: kaj stojiš in zijaš? Blekni vendar kaj ♪
  17.      bleščáti se  -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč ♪
  18.      bleščàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce 2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti ♪
  19.      bleščáva  -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
  20.      blín  -a m (ȋ) nav. mn., v ruskem okolju pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa ♪
  21.      blínda  -e ž (ȋ) žarg., voj. oklopni avtomobil: mimo so zdrveli tanki in blinde; težke, olivno zelene blinde / železniška blinda motorno oklopno vozilo na tirnicah ♪
  22.      blindírati  -am dov. in nedov. (ȋ) voj. obložiti vozilo z neprebojnim materialom: blindirati ladjo blindíran -a -o: blindiran avtomobil, vlak / blindiran izhod ♪
  23.      blínec  -nca m (ȋ) nav. mn. pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa: peči blince; jesti poparjene blince ♪
  24.      blíniti se  -im se nedov. (í ȋ) redko razblinjati se: vsaka rešitev se je blinila kakor milni mehurček ♪
  25.      blískati  -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala // ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči ● ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči bliskajóč -a -e: bliskajoče čelade, luči ♪

   8.019 8.044 8.069 8.094 8.119 8.144 8.169 8.194 8.219 8.244  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA